ronja
|
Ampak zanima me ali jim poleg odgovora zastavim vprašanje če se to sme..
ja, če jim boš to rekla, si pa resno zmanjšaš možnosti za službo - veliko bolj kot bi ti jih otrok.
Sem pristaš resnice, kot ti vidiš, da ima vsaka stvar -, ima iz druge strani vsaka stvar +. Torej, če bi bila jaz na tvojem mestu, bi jim rekla: ja, že dve in sta že obe uvedeni v vrtec (kar bi se med vrsticami bralo: upam, da ne bosta skoz bolni, sta že dali eno zimo čez v vrtcu in ker imam dve, bi večina delodajalcev sklepala, da sem zaključila). Pa ne bi pozabila omenit, da je oči zelo aktiven očka (beri: bo šel kdaj tudi on na bolniško). Torej bi mi bilo to šteto v +. Tako vsaj jaz razmišljam.
Če pa od daleč pogledaš, se pa očitno izravna: ženska brez otrok bo šla na porodniško, z malimi bo na bolniški, z velikimi, je pa že starejša... Vse ma svoje + in -, na koncu se pa odločijo po čisto drugih stvareh, verjetno (upam;). Moški so pač svoja kategorija, večinoma rajši nijh zaposlijo - bomo pa zato boljše .
V principu te res ne smejo nič osebnega vprašat - ampak premisli - s temi ljudmi boš preživela vsak dan 1/3 časa! A se splača zaradi enega principa vnašat slabo voljo, tudi če te vzamejo? Ker s tem: moje osebno življenje se pa tiče samo mene... ne doprineseš k neki sproščeni delovni skupnosti. Ker navsezadnje se tiče tudi njih: če tvoj otrok hodi v vrtec, ki se zapira ob 16h, ti ne moreš nikoli potegnit, če tvoj otrok zboli, morajo oni bolj delat, da pokrijejo še tebe (ali pa iskat zamenjavo). Če ti še 1x zanosiš, morajo oni uvajat nekoga novega, itd... Če delaš kako odgovorno delo, je sploh štala, če cel projekt zato stoji, itd... Normalno, da tudi delodajalce zanima, kaj lahko računajo in kaj ne.
Mene je tudi šef v bistvu vprašal, če mislim zdaj met še kakega v bližnji prihodnosti (ne čist direkt, je rekel, če bom zdaj ostala dalj časa al nekaj podobnega), ko sem prišla iz 2. porodniške nazaj. Sem mu povedala, da nekaj časa še ne planirava nič, pa je rekel, da je vse ok, kakorkoli, samo da ve računat. Res pa je, da meni ni problem njemu (ali ostalim) povedat, ker vem, da ne bo nihče težil zato. Tudi sodelavke povejo, če razmišljajo o še kakem otroku, se pogovarjamo o tem (ko sem rodila, so povedale, da jih je kr prijelo, da bi mele kakega, čeprav mislim, da je bil tudi šef takrat zraven, itd...) Pa je to naše osebno živeljenje, ki se nikogar nič ne tiče. Ampak s temi ljudmi živiš tretjino časa! Splača se bit fer! Ker se navadno navežemo en na drugega...
Večinoma s tem ne mislijo nič slabega, se mi zdi - samo da vejo računat, ker včasih moraš iz danes na jutri v bolniško in je potem res zoprno za delodajalce, če pride to kot strela iz jasnega.
|
Natisni
Saj ne rečem, da ženska tukaj ni diskriminirana, ker je, ampak ni mi jasno kako češ to preprečit. Sprejet idiotizem sodobne družbe in živet s tem dalje. 
, ja, službo dobit. VII. stopnja mi je trenutno samo v oviro. upam, da se bo do penzije kaj stanje izboljšalo.
. 
