ronja
|
prva drugo - zelo dobro. 17 mesecev razlike (oz. skoraj leto in pol)
druga tretjega - zelo dobro. ravno 3 leta razlike
prva tretjega - odlično. (če se komu ne da računat: 4,5 let razlike).
Prva je imela krizo takoj, ko se je tasrednja rodila - ne zaradai male, amapk zato, ker mene ni bilo - to ji je totalno zamajalo varnost. 14 dni je bila kriza, še 14 dni je trajalo, da se je zadeva normalizirala, po 1 mesecu pa je bilo super, ni se sploh spomnila, da kdaj ni bilo tamale in tudi do mene je bila spet tako kot prej. NI pa nikoli nič grdo reagirala na tamalo, njo je imela od prve sekunde rada, jo božala, ji dajala vse svoje... samo jezna je bila name, ker sem šla v p. za 3 dni .
Druga je tretjega prav tako lepo sprejela, vse je bilo super, nobenega ljubosumja, nič... Sta meli pa obe naenkrat krizo po kakih 2 mesecih (pa spet tavelika bolj kot tamala), da sta meli totalno mami fazo. Vse mami. Sem se fuuuul ukvarjala z njima - sem že vedela, da to pali od prvič;) in je bila kriza mimo v 1 tednu, še 1 teden, da je mami faza izzvenela in potem je bilo vse super:)
Drugi otrok prvega in tretji otrok prvi dve pa je seveda sprejel z veseljem - ti otroci sploh ne vejo, da je možnost, da v družini ni predhodno rojenih, ker tega nikoli niso izkusili. To jim kasneje seveda povemo, samo dejansko drugi/tretji/... otroci te izkušnje nimamo in je to, da sprejmemo sorojence tako kot sprejmemo mamo in očeta - pač tam so od začetka - to je aksiom - čeprav vemo, da obstajajo tudi družine, kjer ni enega od staršev, za nas, ki smo jih imeli, je to to, si dejansko ne predstavljaš, da jih ne bi bilo. Dojenčki so vedno nori na starejše sestrice in bratce, že v trebuhu se po mojih izkušnjah najbolj odzivajo prav na njihove glasove, bolj kot na očkovega ali babičninega... Sestrice in bratci so zakon, to pač tako je:D. pa če so še tako smotani včasih;).
Torej: vsi so se sperjeli tako dobro, da obe hočeta met še kakega bratca ali sestrico (mali še ne more povedat) - samo midva mava dovolj.
Kar se tiče premagovanja kriz: čim hitreje reagiraš, tem hitreje gre stran:). Rešitev je vedno ena in ista: pozornost do starejšega otroka. On rabi več kot tamali. To je aksiom. Ko se dojenček rodi, rabi prvi otrok več kot novorojenček. Tudi oz. sploh, če rabi novorojenček ogromno. Druge, lažje poti ni.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
med njima je 19m razlike. 
Celo pleničk se je odvadil po prihodu bratca. Dopoldne sem sama z obema doma in je sicer fuuul naporno, ampak je starejši zelo potrpežljiv in razume, če mu rečem, da mora za kakšno stvar počakati. Edino zvečer, ko se je treba zrihtat za v posteljo in prebrat pravljice, takrat pa ni kompromisa in reče, da mora oči vzet bratca v naročje da me ima potem on zase. 
Ima pa trenutno fazo "ne bom" in še nekaj novih for, ki mi parajo živčkea, ampak to bi bilo po moje ne glede na to, ali imamo še enega člana ali ne, saj te faze prihajajo in odhajajo pa spet prihajajo itd. 
. Pa vidim, da kar ostane tako. Kakšno krizico pa bomo (upam uspešno) prebrodili...... 
