bobek05
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Za starše ne vem kaj pravijo za njegove selitve, ker nisem zdaj v stiku z njimi. Na začetku sem bla najboljša punca kar je možno za njihovega sina, zdaj pa baje več ne... Baje, ko jim je povedal, da sem  so novico sprejeli kot, da bi jim povedal, da se že 5 let drogira. bog ve kaj je on doma pravil o meni in sebi v prid. Ker je takšen mamin sinko, da je za vsako stvar "letel" domov k mamici, kot sem že prej napisala.
Aja, pa še nekaj naj vam povem, ko sem se ravno spomnila. Da je punca, ki jo je imel pred mano tudi šla na splav, ko je zanosla z njim. Ne vem pa kje bi jo kontaktirala, da bi mi zdaj še ona povedala kaj pa je bil pri njima problem. Ker meni je rekel, da je bila enaka kot jaz - berite : ne dovolj dobra za njega. Tako, da verjetno ni problem samo v meni.Jaz mislim, da si on ne zasluži, da ga v življenju kdo pokliče : " ati "
Anonimna, naprej moje sožalje, ker si se znašla v takšni nezavidanja vredni situaciji.
Še preden sem prebrala ta post, ki sem ga zgoraj citirala, sem nameravala napisat točno to, kar si kasneje sama - da je "mamin sinček". Glej, jaz veliko delam z ljudmi; takšna je moja služba in takšni primeri so skoraj brezupni. Fant/moški mora sam najti voljo, da prekine tole vez med njim in njegovo družino, zlasti materjo. Moraš razumet (čeprav človeka - bog ne daj! ne zagovarjam), da ga verjetno nihče ni naučil odgovornosti, da je takrat, ko je šlo kaj narobe, vedno vskočila mama in mu pomagala (že v obsedenem smislu). Starši moramo pustiti otroke, da kakšno stvar uredijo sami ali pa jim vsaj pokazati pot kako najti pravo rešitev. Če njegovi tudi spodbujajo splav oz. drugo rešitev - da brez kakršnih obveznosti pusti nosečo punco; potem veš, da nekaj ni vredu z njihovim "podstrešjem". To ni odgovorno in potem ni čudno, da fant tega občutka nima. Verjamem, da si je mogoče želel otroka, ampak, ko je bil dejansko ustvarjen, pa je stisnil rep med noge in zbežal. Če se je pa tak vzorec "bežanja" že itak ponavljal, pa že tako ali tako nakazuje, da nima vse pošlihtano pri sebi...
Moj nasvet: absolutno prekini stike z njim. S takim bedakom si nimaš kaj začet. Glede splava - ni več pogosto, ampak prosim zavedaj se, da splav LAHKO pusti posledice. Žal poznam nekaj prijateljic, ki ne morejo zanosit, ker so pred leti splavile... Četudi je otrok njegov, ni kriv za nastalo situacijo, verjamem pa, da bo v primeru, če boš otroka obdržala, zavedno med vama obstaja neka vez, ki bo lahko sčasoma postala zelo neprijetna...
Glej, JAZ osebno sem se zaklela, da nikoli ne bi šla na splav (razen če z otrokom ne bi bilo vse vredu), ampak nisem v tvoji situaciji, zato se težko odločam namesto tebe.
Najbolje bi bilo, da se nekam odseliš, zabrišeš vse sledi za sabo in obdržiš otroka. Podnajemniško stanovanje najdeš kjerkoli, obstajajo pa tudi razne denarne pomoči, starševski dodatki, rdeči križ... toliko, da se lahko postaviš na noge... Je pa res, da bi ti kot mati samohranilki bile stvari precej otežene. Glej, vse je odvisno od tebe, od tvoje volje, od tvojega karakterja, od tvoje želje po otroku...
Kakorkoli se boš odločila - želim ti vso srečo v življenju. Pa javi se še kaj...
< Sporočilo je popravil bobek05 -- 9.2.2007 8:16:51 >
_____________________________
Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.
|
Natisni
. Lani decembra je šel z mano v lekarno in kupila sma Tifol tabletke, da bo vse tako kot treba. Letos, po novem letu mi je šel po novo škatlico Tifola celo sam in mi jo prinesel. In 14 dni po tem jaz naredim test in pokaže mi močno 
. Mu povem veselo novico, ni bil vesel in mi reče, da naj grem na splav. Odide domov k staršem. Čez 2 dni se vrne in mi pove, da je rabil nekaj časa za sebe, da boma mela 
Se kr veliko boljše počutim... 
,ki ne zna prevzeti odgovornosti.Videl je,da lahko odhaja in prihaja kadar hoče. 
