Gina
|
Naja, meni se zdi, da je osnovni problem, ker ta mali nima nobenega rešpekta do tebe, oz. da nimaš avtoritete. Do tega pride, kadar najprej pustiš malo, potem več, potem še več in na koncu dopuščaš nasilje ali celo hudo nasilje. Otrok nima meje in si dovoli pač vse. Vzrok za to dopuščanje je, ker je mulc bolj nasilen kot ti in enostavno ne veš, kaj naj narediš,d a ga ustaviš. In ga ne ustaviš. Tukaj se strinjam z milionarko, da dokler sta oba takole razrvana, bo težko kaj uresničit. Najprej bi se morala pomirit, da bi lahko ti odločno in mirno vztrajala pri svojem.
Torej prve reči, ki je ne razumem je ta, zakaj razbijanja, pretepanja in podobnih reči ne ustaviš v prvem momentu? Nekako težko razumem, da lahko en tri, štiri, pet ali osemletnik izsiljuje takole starše. Ti si večja, močnejša, pametnejša, pa še odvisen je od tebe. Ne, ne razumem. Ne more zmagat v nasilju. Če dopustiš da to dela več kot 10 sekund, je to preveč. Vsako nasilje se ustavlja takoj. S poudarkom na takoj, prec, isti hip. Ko kaj prevrne, brcne, udari.... greš fizično do njega in ga ustaviš. Primeš ga za roke, mu vzameš, si hud, vztrajaš, ga gledaš v oči in mu mora biti jasno, da če ne bo nehal, da bo mnoooooooogo hujše kot če bo nehal. NIč ni hudega, če se te malo boji. V bistvu se te mora, če pač še ni ozavestil, da to ni niti vljudno, niti pošteno, niti varno, niti ljubeznivo.... Bo že ozavestil enkrat. Ta hip pa je dovolj da tega ne dela. To moraš doseči.
Ali pa pačenje. To je ravno tako nevljudno in nesramno tako do tebe kot do obiskov in moraš isti hip preprečit. Kaj pa narediš takrat? Ti je nerodno pred obiski in ne odreagiraš na resno, ampak na pol, ker ti je tolk zoprno, da sploh to dela? Čisto vseeno je, kaj si mislijo, važno je, da te reakcije preprečiš dolgoročno. Odreagiraj - imej v zavesti, da bo nehal in pika in to zato, ker si se ti tako odločila, ker se to ne dela in konec. Bo vljuden do tebe in do obiskov. Tega se ne prosi, to se zahteva. Ko boš tako zelo prepričana, da te to tako zelo moti, da tega resnično ne moreš več prenesti, bo to v tvoji energiji in ta mali se bo tega zavedal, ker bo iz tvojih oči žarelo, da resno misliš in da se ne splača.
Kar se tiče kazni v sobi... tvoj otrok je pameten. Hoče te prepričat, da je njemu vse brez veze in vseeno. Blefira zato, da bi naslednjič ne dobil iste kazni. Verjemi mi, če bi vsakič sedel v sobi samo 15 minut, bi mu slej ko prej bilo dosti. Moram pa reči, da se jaz te kazni skoraj ne poslužujem, ker enostavno nisem niti malo ignorantska in mi te dolgoročne kazni nekako ne potegnejo. Hočem reči, nisem dovolj vztrajna, da bi se šla ure in ure dneve in tedne in mesece te reči. Meni osebno je lažje isti hip rešit problem in imet potem mir. Ajd, da se včasih zgodi, da otroka odstraniš za par minut, tudi za pol urce, če si totalno aut in bi ga najraje prtegnil, potem je zihr boljše, da daš sebe na en konec, otroka pa na drugega, ampak dneve se iti igrico odstranjevanja, to pa zame ni, nisem tip za to. Resnično raje takoj razčistim in ustavim, včasih dam tudi kazen, če res drugače ne gre (resnica je,d a pri take sorte otroku pogosto brez tega ne gre) - vendar če hočeš to doseči, mora otrok imeti neko spoštovanje do tebe. Vedet mora, da si ne more vsega dovolit s tabo. Tako te v ključnih momentih upošteva. In to hočeš doseči, a ne? Spoštovanje bo pa pridobil, če bo videl, da odreagiraš na prvo žogo in da ne popustiš, da zahevaš svoje in pika - pri rečeh seveda, ki so ti važne.
Kako zahtevaš, sprašuješ. A veš, meni se zdi, da če boš nekje od daleč tulila kaj hočeš, da bo otrok slišal samo bla bla bla, vse mu bo brez veze, ker itak ves čas nekaj tuliš in hočeš in itak ni neke strašne posledice nikdar, pa razlike v zahtevanju tudi ne. Če boš pa prišla fizično do njega, ga prijela za roke, pogledala v oči in mu zelo strogo rekla kaj hočeš, je produkt drugačen. Ne smeš iti proč, dokler ne naredi tistega, kar si hotela. In ves čas moraš imeti v zavesti, koliko tebi tista reč pomeni. Verjemi mi, vse je v energiji in v kvaliteti sporočila, ki ga daješ nekomu. Ne sme biti bla bla bla, ampak nekaj resnega s sporočilom in seveda s posledico, vkolikor te ne upošteva. Ampak jaz resnično ne bi šla pri tako majhnem na posledico, ampak rajši ne bi nehala, dokler me ne upošteva. Če ti nehaš zahtevat, da neha uničevat, ko uničuje, pa ga daš v drugo sobo, to pomeni, da si se vdala. Nisi zmagala, on je. Še naprej bo uničeval, samo v drugi sobi. Isto je z vsem ostalim - reicmo tudi z dretjem. To je nasilje nad ljudmi in je nedopustno v taki obliki (razen seveda če se je nekam udaril ali kaj vem kaj da se mu je zgodilo). Moraš ustavit. Ni smiselno se vdat na sredi, ker je on bolj trmast. Ti moraš biti močnejša, pametnejša in bolj trmasta v tistem hipu - pa če mene vprašaš boljše na kratek rok, kot se vsak dan ure in ure iti dretje v izolirani sobi....kaj pa vem.
Kar se tiče tega, da se ne zna zaposlit....razumem. To je pogost problem prvorojencev. Tudi sama sem mislila, da ga moram zabavat, pa sem potem pogruntala pri treh letih, da mi gre to blazno na živce, ko ta mali ves čas hoče zunanjo motivacijo. Potem sem začela delat na tem, da tega več ne delam in se je razvil v osebo, ki je čisto zadovoljna sama s sabo in ne rabi ves čas nekoga od zunaj. Je trajalo menda kako leto ali celo več, ampak je uspelo. Kako? Enostavno nisem več pristajala na ukvarjanje ves čas samo z njim. Moral si je tudi sam najti kaj in si dolgoročno tudi je. Je bil pa to tudi zanj na začetku en velik stres. Ampak se je obrestovalo. Tak res fejst fant je danes. Tako da ti povem, da se vse da.
Metulj hvala!
|
Natisni
in to takrat,ko itak ni po njegovo.že od malega je zelo trmast,hitro smo prešli vse te faze,ki jih mogoče eni 3,4 letniki šele doživljajo(trma,metanje po tleh,nagajanje,preizkušanje mej,.....ne bom naštevala....) 
(pardon!).vse takoj skuži,kazen ne zaleže nobena,ker si jo sam da.smo že vse probali.od nagrajevanja,do sončkov,črnih pik,sedenja na stolu,nič risank,....... 
rabim 2 apaurina v rit.
. 
