Mesečnica
|
Je pač tako, da si ti samo ena oseba in da če pride še en otrok, boš svoj čas, ki ga zdaj nameniš enemu otroku, morala razdeliti dvema otrokoma. A drugače ne gre. Verjemi mi pa eno, morda bo prvorojenec na kratki rok res doživel malo šoka, se čutil malo zapostavljenega ipd., a na dolgi rok bo pa to, da ima bratca/sestro, zanj kvečjemu pozitivno. Sama imam 5 let mlajšega brata. Ko se je rodil, sem bila kar malo šokirana, pa tudi v naslednji letih sem bila res kdaj pa kdaj jezna na to, da nisem sama, še zlasti takrat, ko sem morala zaradi brata bolj zgodaj spat, ali pa sem morala jaz paziti nanj, ko sva bila na igrišču, ipd. Vendar pa sem že zelo dolgo časa dejansko prav vesela, da nisem več edinka, in sem staršem prav hvaležna, da so mi "dali" brata. Vez, ki jo ustvariš s sorojencem, prinaša toliko pozitivnega, da 100-krat odtehta vse tisto, kar je zate v tej vezi (vsaj na začetku) negativnega . Danes mi je kvečjemu žal, da niso starši imeli še kakšnega otroka . Jaz imam dva otroka, prvi je star 18 mesecev, drugi pa 2 meseca. Res je bil prvi ob prihodu bratca iz porodnišnice kar šokiran, doživeli smo tudi nekaj negativnih izpadov, ampak res nič hujšega - npr. malo je jokal, ker nisem takoj pritekla, ko me je poklical, jaz pa sem ravno takrat previjala mlajšega. Zdaj pa je že cel mesec kar mirno. Pravzaprav pa je že od samega začetka do bratca kazal tudi neko naklonjenost, kot jo pač lahko čuti in pokaže tako majhen otrok: smejal se mu je, prinesel mu je dudo, budno je opazoval, kaj se dogaja, ko ga previjamo, celo svojo ninico mu je dal (!) ... Zadnji mesec je pa sploh že zelo OK, zdi se mi, da je celo že pozabil, da je bil kdaj sam (ja, to je prednost zelo majhne razlike med otrokoma) . Včasih se mi zdi, da komaj čaka, da se bosta lahko skupaj igrala . Aja, mlajši pa je zdaj že v fazi, ko zelo pozorno opazuje dogajanje okrog sebe, in seveda mu je najbolj zanimiv prav starejši brat. Včasih ga opazuje tudi pol ure skupaj in takrat imam jaz priložnost, da na hitro kaj postorim .
|