Anonimen
|
Niti me ni tako šokiralo to odkritje, ker sem načela, da vsak dela, kar mu paše, ampak po nekaj tednih tole kar še premlevam v sebi in se kar nekako ne morem sprijazniti.  Ja, moja prijateljica je lezbijka. Prav zares. In ona ne ve, da jaz vem Vem pa 100%, da je res.
Trudim se obnašat normalno, kot do sedaj, vendar mi skoz nekako pred oči skače ta izraz: lezbijka. Ok, ima rada punce, rada pogleda za njimi, ima tudi partnerko.... Vse lepo in prav, dokler ne pridem do razmišljanja, da sem jaz tudi ženskega spola  . Priznam, da se zadnje tedne ob njej ne počutim več tako sproščeno.
Včasih sem jo spraševala za mnenja....kako mi pašejo ti čevlji, kako mi paše ta majica......zdaj pa.... Uf, ne vem....res bi se rada potrudila, da jo sprejmem takšno, kot je, ker jo imam res rada, prijateljici sva že od malih nog....
Naj ji povem, da vem 
Naj počakam, da mi bo sama povedala
Kakšen nasvet, kako ohraniti prijateljstvo kljub vsemu?
Hvala
|
Natisni
. Počakaj, naj ti sama zaupa, če je kaj resnice v tem in če si njena prava prijateljica, ti bo že zaupala.
. Torej, nič slabega! In ne počuti se nelagodno, ko si z njo. Če sta prijateljici, ji je prav gotovo jasno, da obožuješ močnejši spol. V čem je potem še problem?
