Anonimen
|
Kako to drži! Nikoli si nisem mislila, da bom tudi jaz spoznala, da moja najboljša prijateljica to sploh ni. Da me oseba, ki jo cenim, spoštujem in imam rada, lahko tako zelo prizadene. Želim se izpovedati, izjokati in iti naprej. Anonimno. Edini razlog moje anonimnosti pa je prizadetost. Ja, prizadeta sem, v dno duše. Občutim žalost, ki je ne znam razložiti. Tiste, ki me malo bolje poznajo, bodo ugotovile za koga gre, pa prosim, da me ne izdate. Ker mi je preveč hudo. Imam, ali bolje rečeno imela sem najboljšo prijateljico. Prijateljstvo, ki je trajalo točno 23 let, ne dne dalje. Kajti odkar se je rodila, sva bile skupaj, včasih več, včasih manj, prišle so ljubezni, druga šola, drugi prijatelji, pa vendar sva uspele tako ali drugače ohranjati najini prijateljstvo. Ne bom razlagala preteklosti, bila je kakšna je bila. Nobena od naju ni popolna, obe sva delali napake in se tudi kdaj skregali. In potem pobotali in šli naprej. Vedno sem ji bila na razpolago in kar je res, tudi ona meni. Spremenili sva se. Ne vem, mogoče naju je spremenil čas, mene je zagotovo spremenilo življenje, življenje ki mi daje lepe stvari, lepe trenutke, prekrasnega fanta, ljubečo družino in dobre prijatelje. Pa vendar mi je dalo mnogo, mnogo grenkobe. Mnogo slabih trenutkov, ki včasih pretehtajo dobro in pridejo na plano. In pride dan, ki je res slab, težek, moreč in zgodil se je na njen rojstni dan. Ja, priznam, pokvarila sem ji rojstni dan. Sicer ni praznovala, bile sva same, pri njej doma. No, včeraj sem ji poslala sms, za njen rojstni dan seveda in potem sva se zmenile, da grem direkt po službi k njej. Obe sva bile namreč same doma. Res sem bila, ne slabe volje, temveč zamorjena, živčna, počutila sem se grozno, težko mi je bilo. Pa seveda vse skupaj ni imelo popolnoma nobene zveze z njo. Bolje bi pač bilo, da bi rekla, da se ne počutim v redu in da raje pridem drugič. Pred dvema tednoma je sicer omenila, da bo praznovala in naju povabila, temveč se je že v preteklosti dogajalo, da potem ni bilo iz vsega tega nič in sem pač smatrala, da je to to. Da me je povabila k sebi na včerajšnji dan in konec. Zato sem tudi skočila domov po darilo in ji ga včeraj dala. Potem pa mi je mimogrede omenila, da v soboto praznuje. Pa sem razmišljala, če sva midva tudi vabljena, ker rekla ni nič. Šele ko sem jo začela spraševati, kdo pride, je rekla, da naj jaz tudi pridem ali oba, če želiva. Prav. Potem pa me je začelo grabiti. Pri njej sem bila včeraj tretjič. Nazadnje sva bila oba z mojim, prišla sva pogledat njuno novo spalnico. Mimogrede, oba sva jo pohvalila, ker je res lepa. Sedaj sta si namreč začela urejati gnezdece v hiši njegovih staršev in počasi bosta urejala in zamenjala pohištvo. Prvič pa sva bila v tem stanovanju, ko je imela poslovilno zabavo, ker je za pol leta nekam odpotovala. In takrat sva sedela za to isto mizo, z njenimi prijateljicami, in takrat sem imela pod srčkom malo pikico. Pikico, ki sem si jo želela bolj kot vse na svetu. In ta pikica naju je zapustila dva tedna kasneje. Mene je ta ss zelo prizadel, do danes se še nisem opogumila, da bi poskusila vnovič. In sedeti za mizo z ljudmi, s katerimi sem nazadnje sedela, ko sem bila nosečka. Pa še takrat jim je povedala, da sem noseča, pa da mam težave. In potem je ena še tko fajn rekla (nenamerno), da je bila ena tud noseča, pa je imela iste težave, pa vsem povedala, potem pa imela ss. Ja, in točno to se je zgodilo tudi meni. V enem letu sem doživela kar nekaj šokov, nič kaj lepega. Prvo je umrla gospa, ki mi je bila kot mama, in bi ravno včeraj imela rojstni dan. Ker sem brez avtomobila, pa še zelo je deževalo nisem mogla nesti rožico in svečko na njen grob. Ko sem omenila prijateljic, da bi rada šla, ker je 10 minut peš stran pokopališče, je rekla, da brezveze, ker gre dež. Na poti domov me ni zapeljala, jaz je pa tudi nisem prosila. Komaj mesec po smrti te ženske, sem doživela finančni šok, zaradi katerega sem prejokala dneve in noči, bila sem brez službe in nisem bila sama kriva za to. In potem končno nekaj lepega, zanosila sem. Sreča ki sem jo občutila je bila neverjetna, pa kaj vam naj to razlagam, vsaka med vami jo je občutila. Pa je sreča trajala je mesec dni. Ves čas sem občutila strah, grozo in obup, da gre kaj narobe in nazadnje se je zgodilo točno to. Ni je bilo ob meni, ko sem jokala, bila je na potovanju, ni me videla jokati, ni videla in ne ve kako zelo me je to prizadelo. In potem kmalu po novem letu drug šok, moja mami ima raka. Rak, moja mami, moja zlata mami. Sploh ne bom razlagala, kako me je to prizadelo, prestrašilo in spremenilo. Ja, tudi spremenilo me je. In do včeraj zvečer sem še vedno živela v strahu, da se je rak razširil naprej. Operirana je namreč že bila, vendar je obstajal sum, da je šla bolezen naprej po telesu. Hvalabogu, izvidi so v redu. Kdor je že bil kdaj živčen, zares živčen, depresiven mogoče, ve kako grozen občutek je to. Zebe me, zebe me in tresem se. In včeraj pri njej me je zeblo. Sicer sem bila res brez spodnje majice imela pa sem tanek pulover, pa snežilo je zunaj, vendar je bila on v kratkih rokavih. In ker sem rekla, da me zebe, mi je grozno zamerila. To in ker nisem spila nescafeja, narejenega samo z mlekom. Ja, to je bil razlog, da mi je zvečer poslala mail, dolg pet strani, v katerem me je obtožila, da sem ji nevoščljiva, podla, negativna, jezna na cel svat, da želim biti s svojimi težavami v središču pozornosti, da sem bila pri njej z odporom, da sem nizka, da sem čudna in neprijetna, da ji želim samo slabo, da želim da ji gre vse narobe in da naj ne poskušam zanikati, ker jo s tem samo žalim. In povrh vsega sem v sobot vabljena na njen rojstni dan, kjer bo tudi njena dobra prijateljica, s katero sta se o tem pogovarjali in je potrdila njene sume. In jaz naj vesela in srečna, da imam tako dobro prijateljico, pridem tja? Pa zelo bo ogrela stanovanje, da se bodo vsi skuhali, da le mene ne bo zeblo, ker njen dom je topel in prijeten. Skoraj tako kot je dobra in topla ona… Opravičujem se za zmedeno pisanje, ne pričakujem nič, le spovedati sem se mogla.
|