Reja
|
Dober dan.
Ko sva se pred tremi leti z mojim pogovarjala na oddihu na morju o tem, da bova čez nekaj let prišla na morje z otročkom, se mi je čisto obrnilo. Začela sem razmišljat: to pomeni, da bom samo še eno leto čisto fraj brez obveznosti, potem bomo pa samo še otroke delali, šparali, nikamor šli... In potem bom noseča, debela, grda, neprivlačna, čustveno nestabilna.
Pol leta po tem miselnem šoku sem zvedla, da je noseč sorodnica, ki si nikoli ni želela imeti otrok. In potem se je njen pamž rodil. In takrat se mi je čisto obrnilo. Ko sem videla, kako me družinsko okolje osrečuje, mi ni bilo treba več vseh popoldnevov sedeti s "prijateljicami" na kavi in hoditi po trgovinah. Moje vrednote so se v nekaj mesecih čisto spremenile. Takrat sem bila stara 26 let.
Zdaj sem stara 28 let, živiva v najetem stanovanju in si urejava tistega, ki sva ga ravno kupila. Jaz komaj čakam, da bom  , on, ki je bil nad mano pred nekaj leti čisto zgrožen, ker je mislil, da sem nedružinski človek, pa me vsak dan opozarja, da se zdaj že "moralno pripravlja na  in da bo kmalu pripravljen na posteljno  brez zaščite.
Stvari se obrnejo, ni kaj.
|
Natisni
sva začela hodt, ko sem bila jaz stara 15 let in tam pri 17, 18 sem začela razmišlati, da si želim otroka kmalu v prihodnosti-no seveda sem najprej naredila šolo, se redno zaposlila in potem zanosila in pri 22 letih postala mamica mojmu lukcu! Ma ni mi niti najmanj žal in če bi zavrtela čas nazaj, bi še 1x želela da bi bilo tako, kot je sedaj!
