Lusa
|
Trnuljčica-si pa res kar ostro nastopila.Ne vem kaj je s tvojim otrokom ,mislim pa ,da ti nimaš tako hudo prizadetega ,drugačnega otroka ,ker drugače bi malo drugače odreagirala.
Oh ,ko bi si lahko življenje sami izbirali...
Banela-Sicer ne vem več točno kaj je s tvojim otrokom(mislim ,da si že 1x pri Ajši pisala o tvojem sončku)Ti pa zdaj jaz povem moje mišljenje.Ko sem jaz rodila mojo princesko in so mi povedali diagnozo ,sem začela premišljevat o njeni ,naši prihodnosti.Bila sem totalno proti zavodom ,društvom.Operacije so se kar vrstile ,2x bila reanimirana ,kar seveda pusti veliko posledic ,potem pa še samo tri ,štiri ure spanja ,in vso noč stokanje,...Potem se pa zamisliš:ali boš tvegal svoje življenje za otroka s pp in zapostavljaš drugega otroka in si že ena živčna razvalina ,ali ga pa daš v zavod ,vsaj čez dopoldan ali pa čez cel teden in imaš moč in energijo ,da se lahko z njim ukvarjaš proti večeru ali pa čez vikend.
Jaz sem pri Ajši hotela pustit službo in ves dan ostat z njo ,čez par let pa bi videli ,kam bi vodilo takšno življenje.Tudi njena sestrica me je zelo potrebovala in sama sem videla ,da se vse nekako vrti samo okoli Ajše ,Z Lušo sem se vse manj ukvarjala in tudi meni je zdravnica najmanj 5x povedala:Nataša zapomni si ,Lušo še imaš ,ki te v tem trenutku veliko bolj potrebuje.Vem ,da je imela prav.
Banela ,meni je bilo nekako lažje otroka pustit pri moji mami(za par ur) in si zase vzet čas ,saj sem se že od začetka morala privadit na bolnišnico in odsotnost Ajšike.V 9 mesecih bivanja po bolnišnicah se tega navadiš in mi je bilo potem nekako lažje.
Drugače pa nam pokažejo otroci s pp kaj pomeni ljubezen in njihovo srce je večje kot ga zmore en odrasel človek.
Ajša hvala ti za vse to!Vsak dan mislimo nate!
Tebi Banela pa želim pravo odločitev in kaj najbolj potrebuješ -moč.
Sem se čist razpisala.
|
Natisni
. Niso pa trenutki, ko se kot sama pravim - ko se popkovina počasi trga - nič kaj prijetni, še zelo boleči in 
... ampak, potrebno je gledati naprej... 
. 
