Marogica
|
Otroci si v določenih situacijah ne želijo drugačnosti in hočejo posnemat starše (seveda v dobrem in slabem). Mi našemu ta večjemu NIKOLI nismo kuhali posebej.(razen ko je bil še dojenček) In se je navadil, tako da še sedaj je vse (pri 4,5 letih). Res je, da kakšne stvari ne mara, pa saj jih ne maramo tudi mi, ali ne?. Nikoli ga nismo silili, da bi moral jesti. Če npr,. kosila ni pojedel (mama, nisem lačen), je šel od mize, ko pa je rekel,da je lačen, sem mu pogrela kosilo. Če je hotel za vmesni obrok kaj "boljšega" ali sladkega, mu nisem dala (saj si rekel, da nisi lačen). Seveda je trmaril, jaz pa sem vztrajala. V večini primerov je potem vsaj nekaj skuhanega pojedel, da je dobil priboljšek in se tako navadil, da je treba prvo pojesti, kar se pač skuha. Okusi se spreminjajo, to je res. Naš včasih je paradižnik, potem ga 3 mes ne je, pa zopet. Ok, to so malenkosti, če ostalo v glavnem poje. Verjemi, da sem se tudi jaz sekirala, če ni jedel, pa vseeno vztrajala, kot sem omenila, kajti vedela sem, da od lakote ne bo umrl. Je pa res, da ga včasih motiviramo ( z mogoće bedastimi fintami, ki pa palijo): - otroci rabijo vitamine, da bodo zrastli, poglej atija kako je velik -pojej 6, 7, ... žlic (pa skupaj štejemo: eno za atija, eno.... -če hočeš smučat, plavat.... moraš pojesti, ker drugače ne boš imel dovolj moči... Mogoče pa ji zelenjavna omaka ne paše oz je ne mara (jaz je tudi ne)
|