mary1
|
Meni se zdi, brest, da ženske, ki so šle (zato ali zato) skozi CR, naj resnično v sebi najdejo mir, da niso nič zamudile. Da je vse v redu! Da so naredile najboljše! Res je, da dete ni pri tebi takoj, res je, da ne more mož prerezati popkovine, res je, da so to čarobni, lepi trenutki, res pa je tudi, da je ljubezen do otroka tako velika, da se bo imela priložnost izraziti tisoč in tisočkrat v toku življenja, da bo takšnih "porodov" še mnogo, zares mnogo, ko mora mati "roditi" neko idejo, pravo besedo, tolažbo za otroka... Porod je lep, če gre bolj ali manj vse prav in je po naravni poti. Vem pa, in videla sem, pa tudi doživela, da je lahko tudi vse prej kot to. Jaz sem prvič rodila vaginalno, in tudi - če bi le lahko, bi ženskam dejala, naj tako rodijo, če le lahko , naj ne bodo kakšne muhice tiste, ki bi prevagale za CR - a če ne morejo, ne želijo iz kakršnegakoli razloga, tedaj se odrečem najmanjše obsodbe do njih. Le zakaj? Tisoč je situacij, tisoč je razlogov in značajev... zakaj bi katero obsojala.
Mamice pa, ki so rodile s CR, ker so pač morale, ali bodo morale, pa naj res vedo, da niso nič zamudile. Še enkrat: porod je doživetje, a verjemite, z otrokom bo takih in še tisočkrat lepših doživetij na milijone.
|
Natisni
, mogoče že omenjeno. 
, pa imam zelo visok prag bolečine...zdravnik, ki je bil prisoten pri porodu, je ugotovil, da prihajajo bolečine zaradi grozeče rupture (raztrganja) maternice - ja, otrok je v maternici naredil takšen pritisk, da je bilo nevarno, da mi mat. raztrga...Končno so se odločili za CR...jaz pa sem seveda imela kup komplikacij z zbujanjem, dihanjem...skratka...pristala sem na enoti intenzivne terapije...na nitki z življenjem, ker so zdr. tako dolgo odlašali s CR... 
