|
Prazniki se bližajo, pri nas pa... 20.12.2005 14:31:52
|
|
|
|
Anonimen
|
Pozdravljene! Za nasvete sem vas že spraševala. Res ne vem več, kaj naj storim, saj se mi pred očmi in srcem sesipa ves svet. Zato upam, da od vas dobim kako vzpodbudno besedo, da bom vsaj približno vedela kako naprej. Na kratko vam bom opisala, kaj se dogaja med nama z možem: skupaj sva 15 let, od tega 2 leti poročena. Najina zveza izhaja iz dijaških let, ko smo bili takorekoč še otroci. Živela sva vsak pri svojih starših, oba v bloku, tako da si nisva mogla ustvariti skupnega življenja. Pred dvema letoma sem zanosila, zato sva si kupila manjše stanovanje in ga precej okusno opremila. Rodil se nama je sonček, sinko, ki ga imava oba najraje na svetu. Jaz sem se od poroda precej spremenila. Ker imamo majhno stanovanjce, nimam rada obiskov, raje se s prijatelji dobivamo zunaj, sploh poleti, na kaki kavici ali tortici. Prej sem bila flegma, družabna, zdaj je vse drugače. Pretiravam s čistunstvom, ne prenesem "tujkov" v svoji garsonjeri, vse kar pride v hišo roma najprej pod vodo (oblačila in igrače v stroj, steklenice, sadje pa pod vodo). Vsak dan moram pomesti po tleh, saj se mi zdi da drugače nisem zdrava. Mož pravi, da se mu bo zmešalo od tega. Naj povem, da sem sedaj že drugič noseča 5 mesecev. Misli na to, da bom morala čez 4 mesece obvladati dva otroka me ubija. Mož je zelo aktiven pri vzgoji otroka. Sin ga obožuje, nič mu ni težko narediti zanj. Od previjanja, hranjenja, uspavanja, vstajanja ponoči, do sprehodov, izletov,... Idealen očka, če le ne bi bil tako vzkipljiv do mene. To celo prizna. Ko sva bila še sama, mi je dvakrat pripeljal klofuto zaradi scene mojega ljubosumja. Takrat sva se razšla, narazen sva bila dva meseca in pol. A nekako naju je usoda spet združila in zopet sva začela hoditi skupaj. Vem, rekle boste, da sem bila sama neumna. Priznam, takrat ne bi smela popustiti in bi morala razmišljati z glavo in ne s srcem. V soboto pa se je iz lepega družinskega popoldneva razvil grozen večer, ki bi ga najraje izbrisala iz svojega življenja. Bili smo na obisku pri mojih starših. Živijo v precej obljudenem bloku v velikem naselju in vrata dvigala so vedno popljuvana. Mali se je z rokicami dotikal vrat in jaz sem mu jih v avtu obrisala z osvežilnim robčkom. In mož je znorel. Začel se je dreti name, da se mu mali smili, da ga bom čisto uničila itd. Bila sem tiho. Namenjeni smo bili še na obisk k njegovim. In ko sem mu v avtu še nekaj rekla (bog mi je priča da ne vem kaj) mi je rekel: "Če boš še eno pisnila, ti bom dal šamar na gobec." Zavpila sem naj ustavi avto in sem šla ven, sin je bil seveda prestrašen. Šla sem domov (bilo je čisto blizu doma) in onadva sta se odpeljala na obisk k babici in dediju. Ne vem kako sem prišla domov, da nisem jokala, vem samo to, da me je odznotraj trgalo in da bi odšla z vsemi stvarmi, če ne bi čakala sina. Ko sta se vrnila, se je hotel normalno pogovarjati z mano ampak jaz sem si obljubila, da ne spregovorim z njim ene besede, razen, kar bo nujno. In tako je že od sobote. Slabo mi je, ko ga pogledam, saj si sploh ne morem zamisliti, kako mi je lahko kaj takega sploh rekel. In naj povem, da ni bilo prvič. Podobno mi je že zabrusil, ampak takrat sem obljubila, da če se bo to zgodilo še enkrat da brezpogojno odidem. Zdaj sem na tem in ne vem kaj naj. Priznam, da včasih tako najedam, da če bi bila sama na njegovem mestu, bi že zdavnaj znorela. Ampak ne morem iz svoje kože. Vsakič si obljubim, da bom drugačna, pa ne znam biti. Ampak to ni opravičilo za njegovo vedenje. Včeraj mi je celo rekel, da nikamor več ne bomo šli skupaj, da bova od zdaj naprej hodila s sinom okrog vsak zase, da je veliko bolj sproščen. Bližajo se prazniki, mene pa trga, ves čas jočem, ne vidim se ven iz tega sranja. Na božični večer sem hotela povabiti oboje starše k nam, pa mi je mama že včeraj rekla, da nje ne bo, ker ne bo gledala takega vzdušja. Povedala sem ji namreč kaj se dogaja. Ko se mi zdi, da se bo hotel kaj pogovarjati, mi postane slabo in izogibam se mu kolikor je mogoče. Ker mu sploh ne morem pogledati v oči. Tako, malo sem se izpovedala, zdaj pa čakam vaša mnenja - po moje mi boste tako in tako vse svetovale naj poberem šila in kopita in čim prej izginem. Ampak ni tako lahko... Hvala in pozdravljene!
|
|
|