Anonimen
|
Težko bi naju uvrstila med katero koli zgoraj naštetih možnosti. Začelo se je tako, kot verjetno pri večini, bila je neka obojestranska privlačnost, tako spolna kot intelektualna (pritegnil me je njegov način razmišljanja, je velikokrat kontra mojemu), ki bi že na prvem zmenku kmalu izvenela, če se ne bi odločila, da mu dam še eno šanso (me je zelo razjezil zaradi ene izjave). Potem je postopno preraslo v "noro" zaljubljenost, v nekaj mesecih pa preraslo v pravo ljubezen, temelj katere je zame zaupanje, medsebojno spoštovanje, iskrenost in prijateljstvo.
Še vedno me nasmeje, rad me ima, tako kot sem, je izredno pozoren, pravzaprav vse tisto, kar sem vedno želela. Slabih stvari je tako malo, da o njih ni vredno govoriti. Najraje pa imam njegovo iskrenost, ker pove, kaj si misli, ne olepšuje, ni diplomatski, tako da vedno vem, kaj si misli. Sodoben način življenja: si pač vzameva čas, takrat ko je in se res posvetiva eden drugemu. Čas za partnerstvo si je vedno treba vzeti. Umazana posoda bo zagotovo počakala.
|
Natisni
Svet okoli naju je bil čisto rožnat
Sva bila prav fajn zacopana
Moj razpoloženje in pogled na življenje ima zelo velika nihanja, to je pa za zvezo včasih malo obremenjujoče. Si ne morem pomagati, zato sem res vesela, da se me trudi sprejemati takšno kot sem in da še vztraja ob meni.
, čeprav nama ni še uspelo, se ne obremenjujeva tolko, ker veva, da sva še mlada... 
Moram prečekirat, da ga nisem še kaj biksala 
