Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: ljubmkt
Vsak dan se bojujem z odločitvijo ali se ločiti ali ne. Smo lušna družinca, s prekrasno 3 letno princesko. Na zunaj je vse videti krasno, oba dobro zasluživa, živimo v dobri soseski, nič nam ne manjka.. Za zaprtimi vrati pa je ena sama praznina, frustracija, pomanjkanje komunikacije in podobne zadeve. Stvar je v tem, da sem se poročila s fantom, ki ni slovenec in je vzgojen v duhu, da mora moški finančno skrbeti za družino, žena in otroci pa ga pri tem podpirajo. Poleg kulturnih razlik, je problem tudi v tem, da jaz nisem ženska, ki bo prala, kuhala in se v vsem strinjala z njim. Sem dokaj samostojna, samozavestna in stojim za svojimi prepričanji. Pred leti mi je sledil v Slovenijo, v glavnem zaradi tega ker sva se odločila ustvariti družino in sva se oba strinjala s tem, da je naša mala državica dosti boljša od katerekoli druge v Evropi, pa še babi in dedi sta tu, kot nepogrešljiva podpora. Moža zaposluje podjetje v Rusiji, kjer ga dobesedno izčrpavajo in se ne ozirajo na vrednote družine, ampak verjamejo v to da je moški moški, v svojem poslovnem svetu, žena pa ga doma pridno čaka in je zadovoljna s parimi urami na teden ko ji le ta ves utrujen posveti nekaj trenutkov. Ok, sem se sprijaznila s tem, da je intimnost luksuz, da on ne uživa v svojem tempu, da mi nikoli ne bo nudil čustvene podpore ki si jo ženska želi, vendar pa več kot to boli dejstvo, da najina hčer vsak dan pogreša svojega očeta, ki ga ni po več tednov domov in vsakič ko bi moral priti v zadnjem trenutku javi, da se mu bo potovanje zavleklo še za kakšen teden... Verjamem, da mu je težko in da jo neizmerno ljubi, in da če bi imel možnost se zaposliti v Sloveniji to tudi naredil, v trenutku. Ampak, ker je v naši mali Sloveniji dobra služba pogojena z dobrimi vezami, je to skoraj nemogoča opcija. Torej, soočamo se ali naj še naprej furamo družino, kjer jaz sama vzgajam hčer in se naslanjam na svoje starše, brez partnerja, se totalno zaprem kot ženska v svojem 34.letu starosti in se sprijaznim s tem, da intime pač ni in je ne bo, da se bo verjetno hčer razvila v lepo mladenko in žensko s kakšnimi psihološkimi motnjami, pomanjkanjem samozavesti, večnem iskanju svojega očeta v drugih partnerjih in podobno ali pa naj se ločim, odkrito povem hčeri, da bo pač očeta videla le v izjemnih primerih, enkrat na mesec ali kaj takega, neham upati da bo kdaj karkoli drugače in se podam na trnovo pot in upam da bom enkrat le mogoče našla partnerja, ki mu bo družina bolj pomembna kot kariera, ki bo meni in hčeri nudil zadovoljstvo, neko finančno stabilnost in bomo skupaj ustvarili neko normalno stabilizirano družinsko življenje. Strah me je, mogoče mi bo žal, mogoče bo še kako leto tako, potem pa se bo zgodil čudež in bo mož dobil dobro službo v slovenskem podjetju, mogoče bi ga morala bolj podpirati in mi bo začel vračati pozornost, ali pa naj naredim čisti rez, se soočim s svojo, njegovo in hčerino bolečino, začnem na novo in upam na najbolje... Je imel kdo od vas že kakšno podobno situacijo? ima kdo kakšen dober nasvet?
Fasada lepa, znotraj pa gniloba...tako se tole bere. In zakaj bi vstrajala? Zavoljo otroka? Največja neumnost tega sveta. Kje si pa ti, tvoje vrednote, potrebe...
|
Natisni
...saj veš, tam se ponujene ženske skoraj ne sme odkloniti
- namesto kave sem dobil žensko.
