študentka86
|
IZVIRNO SPOROČILO: Klemy82 IZVIRNO SPOROČILO: Spontan IZVIRNO SPOROČILO: študentka86 Ni lih tko, ker če bi tko blo, pol psihiatrov nebi rabil, se ti ne zdi? Problem je, ker ljudje neradi zaupamo svoje težave še tako dobrim prijateljem (zakaj, razlogi so različni). Predvidevam, da še nikoli nisi bil pri psihiatru, ker si najbrž čisto narobe predstavljaš, kako to sploh zgleda. To ni lih tko, da ti tja prideš, in ti on samo na strokoven način razloži kaj s tabo je narobe. Res je, da te testirajo, in ugotovijo tvoje stanje, ampak potem je pa to le še pogovor s "prijateljem", ki mu zaupaš vse svoje težave. No v redu. Mogoče imaš prav, mogoče tudi ne. Sej je vseeno. Lepo se imej! :) No, študentka, nismo vsi ljudje taki, veš. Eni pa prav radi prisluhnemo težavam prijateljem, kot tudi imamo prijatelje, katerim nam ni problem zaupati svojih. In, ja, tudi pri psihiatru sem v življenju že bila, ampak a veš, če bi vsi za vsakič, ko bi imeli kakšno težavo, se pučutili slabo ali potrto, šli do psihiatra/psihologa... itd, bi le -ti lahko delali 24 ur na dan. Je pa res, da je to pri nas še vedno nek tabu, iskat pomoč pri psihiatru, terapevtu itd... ampak za vsako reč pa tudi ni treba it, no. Nismo še v Ameriki, kjer je imeti terapevta statusni simbol. Nič ne rečem, če človek nima osebe v svoji bližini, s katero bi se lahko pogovoril o svojih težavah, je tudi to dobra izbira, tudi spoved v cerkvi, ali takole na forumu, če drugega ne. Važno je, da lahko da človek ven iz sebe in dobi kak pameten nasvet, morda rabi le nekoga, da ga posluša. In po mojem laičnem mnenju, je avtorica teme daleč od tega, da bi se jo pošiljalo k psihiatru. Ženska rabi čas zase, se odklopit od vsakodnevne rutine in skrbi, rabi kofetkanje s kolegicami, obisk pri frizerju, it v kino, se sprostit tako kot njej paše, rabi hobi, naravo, it ven izza štirih sten. Sem sama namreč na istem, že eno leto doma, pa če se ne bi vsake toliko odklopila od vsega, šla ven, na kavo s kolegicami, na sprehod, v kino, bi se mi že sfecljalo. In občasno imam tudi jaz vsega tega dovolj in točno vem, kako se avtorica počuti. In iz lastne izkušnje povem, da kavica s kolegico, ali le sama s seboj v kafiču na drugem koncu mesta, kjer v miru preberem vse možne trač revije, dela čudeže. Seveda niso vsi taki, pa tudi nikoli nisem rekla, da prijatelji nočejo prisluhniti, ampak da velikokrat ne vejo kako pomagati, in besedi saj bo, mene in najbrž tudi večino, spravijo ob živce. Komur pa je to dovolj, pa toliko boljše :) Še večji problem pa je (sploh v SLO), da smo preveč zaprti, in velikih problemov ne moremo zaupati niti najboljšemu prijatelju ne. In žal ti v takih primerih kavice ne pomagajo, ker težave samo zadržuješ v sebi, kar pa seveda ni dobro. Jaz sem po napisanem sklepala, da je težava malo večja, lahko pa ni, in če ni, super, hvala bogu. Mi grejo pa pač na živce ljudje, ki se vtaknejo v besedo psihiater, kot da je to nekaj najbolj groznega.
|