Anonimen
|
Mislim, da svojih dveh otrok nikoli ne bi bila sposobna dati ne v rejništvo ne v posvojitev, četudi bi se mi materialne razmere poslabšale na ničlo. Sposobna bi se bila pretrgati, samo da njima ne bi nič manjkalo (vsaj osnovne stvari ne). Oba sta bila načrtovana in zaželjena, torej živim za njiju.
Bi pa, če ne bi mogla imeti svojih otrok in če bi mi materialne razmere to dopuščale, posvojila tujega otroka (verjetno bi se odločila tudi za rejništvo). Definitivno pa bi vzela slovenskega otroka (pa nisem ne nacionalistka ne rasistka), ker mislim, da je že v Sloveniji, na žalost, preveč otrok, katerim bi bilo treba na tak način pomagati, in sem pristašica tega, da najprej poskrbimo za slovenske otroke, čeprav je tujih žal še veliko več in so še v veliko slabšem položaju. Če bi vsaka posamezna država uredila svojo politiko tako, da se najprej poskrbi za otroke v svoji državi, potem pa v tujini, potem bi se število otrok po vsem svetu, katerim je treba na tak način pomagati, drastično zmanjšalo. In absolutno bi bila potrebna strožja merila pri rejništvu in posvojitvi, istočasno pa manj nepotrebnih birokratskih ovir, pa bi vse skupaj čudovito steklo.
Tebi, Saša27, in tvojemu dragemu pa želim, da bi se vama, kljub slabi medicinski napovedi, zgodil čudež in bi zanosila ter donosila zdravega otroka... 
< Sporočilo je popravil katrin -- 10.1.2007 10:17:50 >
|
Natisni
Tud sama občudujem ženske, ki so zmogle toliko ljubezni, da so se lahko odpovedale svojemu otroku in mu dale možnost za boljše življenje pri tujih ljudeh in s tem osrečile tudi njih. 
