Sarina
|
Zdravo! Pa naj še jaz opišem svojo grenko izkušnjo z MB por.- 3.nov.bo eno leto,kar sem rodila.V bolnico sem prišla odprta 1cm z rahlimi popadki, ker sem krvavela, pa je to za njih bilo vse normalno (vam je pač počila kaka žilica je bil neprijazen odgovor, ne da bi me bil pregledal kak zdravnik) :(.Pa sem jim verjela, saj so strokovnjaki in do 12.00 predihavala vedno bolj močne popadke. Po 12.uri so mi dodali še umetne, spustili vodo, ki še ni odtekla in me z vedno hujšimi popadki pustili samo, priklopljeno na CTG. Enkrat na uro je prišla neka nezainteresirana babica in rekla, da naj še kar predihavam, da je še glavica previsoko. Ko ob 18.30 skoraj nisem več vedela za sebe, hčerkici v trebuhu pa se je že zelo slabo godilo, so na silo dokončali porod, tako da sta mi babičar in en zdravnik pritiskala na trebuh tako močno, da mi je zunaj in znotraj vse popokalo.Vmes so me še nadirali, zakaj spuščam take glasove! Vsak navaden laik bi vedel, da bi bilo treba narediti carski rez, strokovnjaki moje ekipe (z dr.Žitnikom na čelu) pa niso bili tega mnenja.Dobro,pa sem vse prestala in bila po porodu tako zelo srečna, samo da je mimo in jokala od sreče, ko sem božala svojo hčerkico, neverjetna energija je bila v meni.(Rekla sem jim tudi, da naj pokličejo moža, ki ni bil zraven, pa ga ni nihče)- Vendar se je počasi začela šele prava grozljivka, ko sem začela izgubljati zavest - šele takrat so me vzeli malo bolj resno! Izgubila sem 2 litra krvi, bila šest ur po porodu na raznih operacijah - ja, zdaj so pa lahko prerezali trebuh, prej pa ne! K sreči so se spomnili poklicati predstojnico - dr.Pelkičevo, ki me je rešila in mi čez nekaj dni rekla, da je bilo šokantno! Zbudila sem se naslednji dan ob 12.00 na reanimaciji med bolniki v komi, s kisikovo masko in vsemi možnimi aparaturami, dva dni ostala še tam, potem še štiri dni na intenzivni in enajst dni na oddelku, ker so se mi vneli šivi. Potem sem doma še 2 meseca ležala, ker so me odpustili iz por. kar z odprtimi! Čeprav sem še sama komaj stala, sem morala na oddelku vse narediti sama, ker mi je ena sestra zabrusila, da je konec zabušavanja. Pa sem vse zmogla, ker me je pokonci držala moja zlata Sara, katera nam je v tem letu dala toliko lepega, da je vsa moja mora (skoraj) pozabljena!(čisto ne bo nikoli)V glavnem na koncu se je vse srečno izteklo in najbolj si želim še enega otroka! LP,Klavdija :rozica:
|
Natisni
