Anonimen
|
No, tukajle je, kakor sem obljubila (je pa to izpisek iz mojega sobotnega dnevnika)...
Včeraj zvečer, tam nekje okrog Dnevnika na Pop TV, me je začela svinjsko boleti glava. O kakšnih popadkih, ki so me v nerednih presledkih, na 5-20 minut, mučili cel petek, ni bilo ne duha ne sluha. Vse, kar je bilo, je bil en obupen glavobol. Mislila sem, da mi bo lobanjo razklalo na pol. Vse mi je utripalo in seveda sem bila tečna, saj nisem smela vzeti ničesar proti bolečinam, razen Lekadola, na katerega pa sem odporna in bi ga lahko požrla celo škatlico naenkrat, z embalažo vred, pa ne bi nič pomagalo. Okrog 21:30 je moral moj dragi iti v službo in jaz sem mu takrat rekla, da če tale glavobol ne misli ponehati, ga bom poklicala, da mi pošlje taksi in bom šla v Porodnišnico po nekaj proti bolečinam. Tam pa menda ja vejo, kaj mi lahko dajo v tako visoki nosečnosti, pa da je varno. In ker do 23:00 ni bilo nič boljše, kvečjemu slabše, sem točno tako tudi naredila – naročila sem si taksi. Sodelavec je prišel pome ob 23:10 in čisto mirno sva se odpeljala proti Porodnišnici. Vmes sva še prav prijetno klepetala, jaz sem si še prižgala eno cigareto, pa malce sem pozabila na bolečino, ker mi je prijal svež, hladen zrak. Ob 23:20 sva se pripeljala zadaj za Porodnišnico in prvo, kar sem tam zagledala, je bil mestni avtobus. Kot Ljubljančanka sem vrgla oči na peclje, saj tam ni avtobusne proge. No, potem je pa do naju stopil nek moški in rekel, da če želiva z avtomobilom do vhoda porodnišnice, da naju prosi, če lahko cca. 10 minut počakava, da posnamejo ta kader filma do konca. Kje se eni ne spomnijo snemati filma, ej! In to ob kakšni uri! Da ti pa privlečejo ljubljansko trolo okrog polnoči pred porodnišnico – OK, vsak po svoje… Ob misli na čakanje mi je spet začelo razbijati v glavi in sem rekla, da se bom jaz kar sprehodila tistih 100m, pa če me vmes 3x posnamejo. In sem šla, sodelavcu sem pa rekla, da ga bom poklicala, ko dobim tablete, da me bo potem odpeljal domov. Ja, ja… Pri vhodu sem varnostniku-receptorju rekla »dobro jutro« (namerno) in še preden me je uspel vprašati, kam grem (presenečen nad pozdravom), sem mu rekla, da grem samo do sprejemne po nekaj proti bolečinam. Samo pokimal je in jaz sem se odguncala okrog ovinka. Dežurna sestra je ravno prišla s cigareta (kadilke to opazimo, ja, hehehe) in povedala sem ji, zakaj sem prišla. Pospremila me je v sprejemno pisarno in mi rekla, da me bo najprej priklopila na CTG. Ko sem jo vprašala, zakaj, je rekla, da pa menda ja vem, za kaj je CTG. Na hitro sem ji omenila, da nisem prišla rodit, ampak po nekaj proti glavobolu, potem pa sem se ulegla in se pustila »priklopiti«, saj mi je bilo čisto vseeno, kaj bodo delali z mano, samo, da glavobol izgine. CTG v 10-ih minutah seveda ni pokazal niti enega popadka. Vmes sva urejali birokratske traparije in potem je prišel še zdravnik. Rekel je, da bo, glede na višino nosečnosti, najprej preveril, če sem kaj odprta (ne glede na CTG), preden mi res predpiše kaj protibolečinskega in me pošlje domov. OK. Pa še v njegovo ordinacijo. In kaj je gospod dohtar ugotovil? »Gospa, za eno dlan ste odprta. Kar preoblecite se, pa boste šli v porodno sobo rodit.« Hm… Takoj sem se spomnila na Janov porod oz. moj takratni prihod v porodnišnico. In če je bilo takrat res, bi znalo biti tudi zdaj. Navlekla sem nase tisti sprano haljo, obula čudno zavihane copate, dala svoje obleke v njihovo garderobo, vzela torbico z malenkostmi in se vrnila k sestri v sprejemno. Spet tista birokracija… Vmes sem jo uspelo vprašati, koliko je to »ena dlan«, pa je rekla, da je to 7cm. Ojej… No, pa vseeno nisem imela občutka, da bi mi kaj hotelo ven pasti. Samo glava me je bolela… Z drugo sestro sva šli potem v dvigalo in nrksm gor. Spet nimam pojma, kam. Poslala me je v kopalnico pod tuš in me potem obrila, rekla pa je, da za klistir ni časa, glede na to, koliko sem odprta. Tudi prav. Potem me je pospremila v porodno sobo in me dala ležat na posteljo. Oz. na mizo, no, kakorkoli. Ura je bila 00:30. Tega nisem mogla spregledati, saj jim tam na steni visi gromozanska ura. Spet so me priklopili na CTG in še na eno mašino (pojma nimam, kaj), potem pa so me pustili pri miru. Meni pa dolgčas, ker se ni nič dogajalo. In ko je na radiu začel cviliti še Omar Naber s komadom Stop (saj drugače ima dobro muziko, ampak ta komad je pa za v smeti), sem pa skoraj pop******. Prvi sestri (ali pa babici, kaj jaz vem), ki je prišla mimo, sem rekla, da naj mi da nekaj proti glavobolu, drugače jim bom ušla z mize in šla v lekarno sama. Rekla je, da bom v kratkem rodila in da me bodo tako ali tako popadki bolj boleli kakor glava in da naj še malo počakam. Ja, ja, povsod naj samo čakam, ja! Da bi pa kdo kaj konkretnega naredil – ne, to pa ne. No, ampak potem pa… Kot bi bil Robi naštiman na uro – točno ob 1:00 me je zagrabil prvi popadek. Sicer ni trajal dolgo, ampak tudi presledek do naslednjega je bil manj kot 3 minute. Jaz seveda nisem vedela, kdaj bo naslednji popadek, zato sem po prvem prijela v roke GSM in mojemu dragemu natipkala SNS z besedilom«Hojla, lubi. Nič ne bo s tableti proti glavobolu.« Potem sem seveda odložila GSM, kajti v 5-ih minutah sem imela popadke na minuto ali pa še manj. Saj niti ne vem, ker so bili kar vsi skupaj, se mi zdi. Takrat enkrat mi je babica tudi predrla mehur, da mi je odtekla voda (ja, sam se ni spomnil, da bi počil). Sestra mi je ponujala maska, pa sem se ji lepo zahvalila in rekla, da ne potrebujem cevke z zrakom, dokler lahko sama diham. Rekla je, da je noter plin proti bolečinam (laično povedano), pa sem rekla, da kljub temu, da nimam medicinske izobrazbe, ne nasedam na psihološke finte. Luft je luft, pa pika. No, ko je bila ura malce več kot 1:10, sem se pa celo jaz nehala pregovarjati, ker mi pa res ni več zneslo. Takrat je pa vse skupaj že prav grdo bolelo in peklo in jaz, ki nimam ne vem kako visokega bolečinskega praga, bi zagotovo koga kam poslala, če bi mi kdo kaj rekel, pa so se na srečo vsi ukvarjali z mojim mednožjem, ne z mojo glavo. Mi je šla pa babica po eni strani na živce, ker mi je govorila, kako naj pritiskam. Jaz sem seveda po svoje, saj mislim, da sem edina, ki vem, kako mi je najlažje. Ona je verjetno tam ob postelji govorila v prazno. Spomnim se, da je enkrat prav svinjsko zapeklo (ko je šla ven glavica) in potem ob naslednjem popadku še enkrat malo manj(ramena), potem je bilo pa kar naenkrat vsega konec. Pritiska, bolečin, vsega. Finito. Ura: 1 in 26 minut. Robi je seveda takoj začel kričati (jih je on nadrl namesto mene, hehehe), potem so se ukvarjali s popkovino in posteljico (sploh ne vem, kdaj je šla ven), pa Robija umivat, merit, tehtat in kaj vem, kaj še vse. Jaz sem si uspela priboriti kozarec mrzlih, nesladkanih kamilic. Bljak. Potem so mi dali Robija za nekaj minut, da sem se ga nagledala, nato pa so ga spet vzeli oni. Mene so umili in na hitro pogledali. Babica mi je pritisnila na trebnh in će me je v celem večeru kaj res bolelo, je bil pa ta pritisk. Njenih 100 kg je pritisnilo na moj vamp in prav kresnila sem jo po roki. »A lahko nehate, prosim? To boli, veste?« Pa je rekla, da ve in da ne more pomagati. Jao meni… Tačas, ko so oni pisali papirje, sem jaz vlekla na ušesa: rojen 15 dni pred PDP-jem, za svojo starost (7. dan 37. tedna) primerno velik in težak (48 cm in 2780g), obseg glavice 33 cm (kakor pri Janu), vsi trije Apgarji 9… No, potem jih pa nisem več razumela v tisti latinščini. Vzela sem GSM s police in videla, da mi je v teh 30-ih minutah moj dragi odgovoril na SMS. Napisal je:«Zakaj pa ne boš dobila ničesar proti bolečinam? A te bodo kar pustili, da se matraš?« Jaz pa v smeh. In ga pokličem. »Hojla, lubi!« »Hohla, mucika! Kva je zdej?« »Mah, nič posebnega, samo Robi te pozdravlja.« »Robi? Kateri Robi? Edini, ki ga poznam, je v Španiji. Tega pa nisi mogla srečati v porodnišnici.« »Kako – kateri Robi? Tvoj sin, menda!« »Kako – moj sin? Kakšen sin? Kje pa je?« »Čakaj malo, ti ga dam na telefon:« In sem dala GSM k Robiju, da je zatulil v slušalko. Moj dragi je najprej ostal brez besed za nekaj trenutkov, potem pa:«Ja – a že al' kaj?« Pogovor sva potem kmalu končala, ker je njegova sposobnost govora nekako opešala, pa tudi meni je babica rekla, naj se spravim s telefona. Ko sem jo vprašala, zakaj, je rekla, da mi bodo dali narkozo, ker je v maternici ostal en košček posteljice in ga morajo spraviti ven. Vprašala sem jo, ali je za to nujno potrebna narkoza, saj sem rodila brez nje, pa je otrok bistveno večji od koščka posteljice, ona pa je rekla, da mi tudi na živo lahko odpirajo maternični vrat in gredo s kleščami noter, če mislim, da bom preživela. No, pa sem se kar hitro strinjala z narkozo. V žilo na hrbtni strani dlani desne roke so mi dali iglo, mi nekaj spustili noter, mi rekli, da me bo malenkost zapeklo, potem me bo pa zmanjkalo. Ampak mene je pa samo zmanjkalo. Zbudila sem se ob 02:45 – končno brez glavobola! Robija niso hoteli dati k meni, ker so rekli, da še nisem v redu od narkoze (pa sem bla!), niso pustili, da zaspim, ker naj bi mi kot budni kontrolirali moje počutje in stanje (pa me ni nihče niti pogledal, kaj šele, da bi me kdo kaj vprašal!) in zato sem do 4:30 gledala v zrak in poslušala radio. Vmes sem mojemu dragemu poslala še 2 SMS-a in dobila 2 odgovora. Vsi taksiji v Ljubljani so že vedeli, da sem rodila in menda so o tem klepetali kar po njihovih UKV vezah. Groza, hehehe… Ob 4:30 so se me končno usmilili, mi dali Robija (umitega in oblečenega) in naju premestili na B oddelek v sobo št. 1.
|
Natisni
in veselja ob skupnih trenutkih, ki naj jih bo čimveč.
