mulan
|
Moja dva imata le 16-mesečno razliko. Tudi pri nas drugi ni bil načrtovan (no, vsaj ne tako hitro..). Sprva sem bila jezna, na partnerja in nase. Potem sem se sprijaznila s tem, čez kak teden pa sem se že veselila, da bomo imeli še enega otroka. Pri nas pa jaz nisem zaposlena, še vedno ne (pa ima drugi otrok že 16 m), ma vsaj živimo v pritličnem stanovanju v hiši od mojih staršev, brez znajemnine. Finančno torej ni krize.
Sem se zelo bala, kako bo z dvema otrokoma. Še posebej zato, ker moji starši živijo v tujini, tašča uro stran (sicer pa, mama je mama, tašča pa... ni mama), mož pa dela po cele dneve na terenu. Da ne govorim o tem, kako zahtevna je bila ta prva kot dojenček.. ful je jokala, nikoli ni zaspala v avtu ali vozičku (se je le drla..) dojila se je na uro ali dve, sesala pa po pol ure... Sem se bala, da bo v drugo isto. Pa ni bilo! Jaz sem dojila, zraven starejši čitala knjigo ali pa se samo pogovarjala z njo in ji govorila, kaj lahko počne. Ko je ona jedla ali smo risale itd., sem mlajšega dala v ležalnik in ga z nogo guncala. Ko je on jokal, je dostikrat moral počakat, ampak se je tudi tega navadil (pa tudi jaz sem se načila, da ni treba vedno takoj teči k otroku, ko joka... odvisno je od tega, ZAKAJ joka..). Ko je bil zaspan, smo šli na sprehod (imam tandemski voziček). Čim je zaspal, sem lahko hčerko dala ven in sva raziskovale okolico (ali pa šle na igrišče itd itd..). Šele pri 10 mesecih sem ga učila podnevi v postelji spat... prej si enostavno nisem vzela časa za to, sem šla po liniji najmanjšega upora.
Smo pa prvorojenko že med drugo noseč. intenzivno začeli učit samostojno spat podnevi in ponoči (prej se je dosti jokala za spat) pa lepo jest GH in je namenoma nisem odvadila od vozička, pa da je očka šel ponoči k njej in ne jaz. Tako je bilo tudi z njo lažje.
Vse se zmore, res. Pri količini dela z dvema ne velja 1+1=2 ampak bolj 1 in pol... pa še manj kompliciraš v drugo, pa manj likaš, pa se ne sekiraš če ni vse pospravljeno, ne bo nič zbežalo. In se naučiš sprejet pomoč od bilokoga, tudi če vse perilo zložijo narobe, pa posodo pospravijo v napačne omare, samo da je narejeno!! 
Zdaj je pa zelo lepo, ko vidim, kako se imata rada (no, kregata se tudi za igrače), pa kako starejša čuva mlajšega (če pride mimo avto ali pa da ne gre ven na cesto), pa se lovita, igrata, posnemata en drugega.
Je naporno, ne zanikam, ampak je vredno vsega truda. Odločitev pa je seveda tvoja oziroma vajina. Nama ni niti malo žal. Jaz bi kar tretjega imela!! 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
