Mijavček
|
Meni se pa zdi odogovor strokovnjakinje OK. Ne zdi se mi da bi se posmehovala.
Ko sem brala pismo mamice, sem isto razmišljala zraven... Pa saj ta otrok je popoln, izpade ima samo,kadar so starši zraven... Mogoče je pa preveč popolno vse okrog njega? 
Tako obnašanje sem videla že pri nekaterih mamicah, ki so t.i. "control freaki" in želijo imet vse pod nadzorom.... to se hočeš nočeš prenese tudi na otroka in očitno je ta fantek tudi en mali control freak... Zdaj, a je to pridobljeno ali prirojeno, ne bom razglabljala, ker niti ni pomembno.
Pomembno je, da otrok "pade ven" kadar razvoja dogodkov ne more nadzorovat. Malo govorim tudi iz lastnih izkušenj, moja 4 letna hči ima tudi včasih kakšne take izpade, ampak ni take panike, kot opisuje ta mamica. Gre pa pomojem za podobno zadevo: vglavnem otrok ne prenese, da se nekaj ne odvija, kot si on želi in ne prenese, da ne more na to sam vplivat. Tukaj pomojem nimaš kaj drugega ukrepat, kot da otroku dovoliš, da je jezen. 4 letniku ne moreš rečt, ne bit žalosten, ne bit jezen. Moraš mu dat vedet, da so njegova čustva legitimna, kakršnakoli že so in ga v tem razumet. Npr: moja hči je dobila od babice helijev balon, ..., seveda ji je ušel in jok je bil tu... babica jo je hitela prepričevat, da ne sme jokat, pa da to ni nič takega, itd.... Jok je bil čedalje hujši... Jaz pa sem počepnila k njej in jo vprašala če je žalostna in ji pustila, da se je zjokala. Nisem rabila nobene obljube, nobenega prepričevanja, samo pustila sem ji, da je dala to žalost ven in dala sem ji vedet, da jo razumem in da je njena žalost upravičena. čez 3 minute je pozabila na balon. Enako je pri jezi; ko sva nekaj izrezovali doma, ji nikakor ni šlo oz. ni mogla prerezat papirja, kakor je ona želela; vrgla je škarice po mizi in začela jokat/se dret... Moja prva reakcija je bila jezna; da se škaric ne meče in da naj se ne dere za vsako figo, itd...Seveda je bilo vpitje še hujše... potem sem pa jaz "obrnila ploščo" in jo vprašala; a si jezna? A zato, ker škarice ne režejo dobro? Ja, jaz bi bila tudi huda, če ne bi mogla odrezat. Kaj boš pa zdaj naredila? ....Vglavnem, dala sem ji vedet, da je OK, da je jezna in jo poskušala usmerit v iskanje rešitve...
Ne vem, to bi jaz svetovala mamicam, ki imajo podobne težave, mogoče se motim,ampak pri nas to kar deluje. Dokler jaz pri sebi nisem dojela, da je OK, če se otrok jezi in dokler nisem sama doumela njihove frustracije, sem tudi take izpade jemala, kot lastno frustracijo,da sem jaz kaj narobe naredila v vzgoji.... Ne vem, mogoče sem, ampak pomembno je da vemo, da otroci z izpadi nam ne nagajajo nalašč, ker jim je to v zabavo. Vsak izpad ima en vzrok in med izpadi moramo starši res bit tisti, "ta odrasli" in mirno reagirat... Kar je pa včasih res težko, reeees težko! Pa kaj čmo, različni smo si odrasli in različni so si otroci. Eni imajo pač bolj močno svojo voljo. Imam tudi sina, ki je čisto različen, ima čisto druge "fore" oz. na frustracije reagira drugače; bolj notranje... že kot 2 letnik je vse čustvene zadeve doživljal tako znotraj sebe, da so včasih kakšne frustracije šele čez 14 dni prišle na plan in to v neverjetnih oblikah (recimo, ko je mož bil v bolnici, mu je tako zameril, da ga ni bilo doma, ampak to smo izvedeli šele potem, ko je prišel domov in mali sploh ni hotel komunicirat z njim) ... pri hčeri pridejo frustracije v delčku sekunde ven in to zelo na glas  ...ona bi v tem primeru takoj z obiska v bolnici tulila: hočem očijaaaaa!!!! Hotela sem povedat, da otrok, ki ima izpade, ni nujno narobe vzgojen otrok, je pač tak in ga moramo razumet
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Glede na to, da je mamica pedagoginja 8torej strokovno podkovana) in je vprašala strokovnjake (sploh strokovno podkovane), ji kot laik nimam kaj rečt. Odgovorim tistim, ki tu vprašajo sami, ker jih pač zanimajo laična mnenja, mogoče izkušnje. 
