ronja
|
Hm, udarila ju še nisem, zadrla sem se pa že. Ravno danes sem se ornk zadrla, ko mi je Ronja stopila na maternico, ko smo se zjutraj cartali v postelji. Zabolelo je ful, poleg tega je prav, da ve, da tega ne sme, ker boli. Ji je bilo žal, se je opravičila sama, ne da bi ji kdo rekel in mi dala lupčka in hotela popihat. Sem ji povedala, da je že ok, samo naj tega ne dela več (ne morem je učit, kako je prav, da oprostiš, če nekdo nečesa ni naredil zanalašč, pa se hkrati kujat, čeprav me je še vedno bolelo). Z Ronjo sva se enkrat tudi fejst pulili za kabel, ki ga ni hotela spustit (tega ne pustim, ker Ronja je bila nora na kable in jih je tudi hotela žvečit).
Sicer na splošno prisegam na preventivo. Jasno, da ima vsak kdaj dan, ko ni glih razpoložen za hece, ampak ni pa zato po moje treba ravno živčnega zloma dobit. Se strinjam, da otroci rabijo meje, vendar imam zaenkrat take otroke, da se to da brez udarcev ali pogostega dretja. Res pa je, da je ROnja stara komaj 2 leti in pol, Lejla pa 1 leto in ne morem ne vem kaj sodit. Ampak do zdaj pa res še ni bilo potrebe, da bi tako fejst ven padla.
Se mi zdi pa normalno, da imaš kdaj občutek, da bi najrajši vse tri skozi okno zabrisal . Ampak jih ne, pa potem tudi občutek izgine, zelo pogosto zelo kmalu, če ne prej, pa ko mala naredi kaj smešnega/lušnega.
Tudi naju Ronja nekaj časa sploh ni jemala resno: karkoli sva naredila, se ji je zdelo smešno. Prav zoprn občutek, ker ne veš, kako reagirat... Sčasoma se je nehalo.
Evo, moja preventiva:
- Če vem, da bo težek dan (veliko nujnih opravkov, ipd...), poizkušam vse nenujne zadeve spravit na minimum (če imamo recimo zdravnika, pa še kaj, potem vzamem nekaj iz zmrzovalnika za jest - itak imam vedno vsaj kako domačo juhico zanju pripravljeno not), da se ne iztrošim preveč za bedarije. Poleg tega pa se jima pred tem dirkanjem vsaj za pol ure popolnoma posvetim, recimo zjutraj se nacrkljamo in se res aktivno ukvarjam z njima in potem tudi onidve bolj sodelujeta. Ravno tako jima povem že zjutraj, pa potem še kdaj: da mamo danes en kup stvari za obavit in da ju prosim za sodelovanje, ker to moramo storiti, ni druge. Se mi zdi, da Ronja kar kapira.
- Če sem bolana ali ko sem bila noseča in mi je recimo noro slabo ali sem ko cunja, se počim k njima na tla in ležim z njima, vsake toliko preberem kako knjigico, zložim kak stolp iz kock, pocrkljam in podojim, to je pa to. Na tak dan se ne bom spravila delat neke nove ali zelo "usrane" aktivnosti (npr.: ne bom šla delat slanega testa zanju, ne bomo pekle piškotov, ne bomo delale ptičje krmilnice, ipd...) Tak dan bojo sprehodi krajši in če bo grdo vreme, bomo ostale kar doma.
- Če se začne ena grdo obnašat, ima to skoraj vedno razlog: navadno hoče pozornost in z neprimernim obnašanjem jo pač vedno dobi... Zato Ronjo navadno lepo vprašam, kaj bi rada in če ji je dolgčas ali če si želi pocrkljat itd... Ko ugotoviva, kaj je problem, ji rečem, da naj mi drugič kar takoj direkt pove: recimo, če bi se rada pocartala, da naj pride do mene in mi reče, pa jo bom sigurno vedno pocartala, ni treba, da zato vodo iz kozarca polije . Navadno to zelo dobro dela - vsaj pri njej, ne vem, koliko bi bila ta metoda uspešna pri drugih.
- Ronja je bila nekaj časa zelo trmasta in sva pač bila zelo dosledna: če sva rekla ne, potem je bilo ne, pa pika, ne glede na to, kaj je ona počela.
Od vzgojnih metod sva poleg pogovora imela sobo/hodnik - pač, da ni bila zraven naju takrat, ampak ni bilo nikoli več kot pol minute in nikoli je nisva pustila tako dolgo, da bi se umirila tam, ker mislim,, da ni bilo potrebe. Njej je bilo že to dovolj hudo, da ni smela bit zraven in si jo res lahko samo dal stran za 10 sekund, pa se je sicer čisto zjokala, ampak je pa vedela, da je to nekaj, česar ne bomo tolerirali. POtem sva jo potolažila in smo se pogovorili. (sva pa oba delala enako, ker se je obema zdela to dobra metoda). Zdaj že dolgo ni bilo potrebe po kaki taki kazni.
Pri pospravljanju sva 2x naredila tako, da česar ni pospravila, je pospravil oči v vrečo in smo dali tiste igračke stran - dobila jih je naslednji dan popoldne, ker je bila tako pridna:) Zdaj pa samo rečeva, da moramo hitro pospravit, sicer jih bo oči dal v vrečo, pa je.
- Če sta tečni in bolani, potem nimam problemov z živci, ker sta pač bolani in bogi. Če sta tečni in zdravi, ju pa popokam ven, pa je.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
mora otrok trpeti,če se pa jaz ne znam obvladati.In moja novoletna zaobljuba je bila:otroka ne bom udarila,pa če mi še tako popustijo živci.Če bo naredila kaj,za kar bi bilo mogoče na mestu,da bi dobila eno čez rit,pa bova poskusii s pogovorom,začasnim odvzemom najljubše igrače itd.In mi uspeva.Pa tudi moji živci so v precej boljšem stanju
