bomboncek1
|
jaz sem kot otrok plezala v obratno smer po toboganu, vem, da sem v trgovini jokala kot dež, če nisem dobila igrače, ki sem jo hotela, vem, da sem marsikoga ugriznila in vem, da sem zrastla v samostojno in odgovorno osebo, niti najmanj slabo po srcu in tudi vse to, kar sem napisala, da sem počela, sem nehala počet. ne, veš, tega ne delam več. tudi ti v svojem odgovoru pretiravaš in vidim, da si spet ena tistih, ki samo da zagleda otroka, ki počne nekaj, kar tebi ni povolji, ga že obsodiš za nevzgojenega, pa četudi ga prvič vidiš, četudi ga ne poznaš, niti njegovih staršev in četudi je možno, da je ta otrok to prvič in zadnjič v življenju naredil, a je imel to smolo, da si ga ti videla. in ja, taki ljudje bi najraje videli apatične in nepremične otroke, zagipsane v "to se ne sme". In v tvojem odgovoru skušaš povozit točno to, kar sem tudi sama napisala - nikjer ne pišem, da moramo otrokom dovolit grdo obnašanje, nikjer ne pišem, pač pa zagovarjam, da se otroku postavijo meje in da je potrebno bit vztrajen in dosleden. Pišem pa, da se 3 in 4 letni otrok ne morejo (še) obnašat kot zrel in odgovoren odrasel v majhnem telesu. Ti se usedeš na stol tako, da spustiš svojo rit nanj. Dej se v kožo, v dimenzijo in velikost otroka, za katerega je stol cel projekt. Pogleda ga od spodaj, zdi se mu dvakrat večji od njega, da pride nanj, se mora dvakrat, trikrat preprijet in vsakič lahko pade. Isto je z vzgojnimi prijemi. Z vsakim dnem bo otrok večji in z vsakim dnem bo lažje splezal ali se usedal na stol. Do takrat bo pa 500krat padel z njega. Do takrat ko otrok usvoji olikano hranjenje po bontonu mu vsaj 500krat hrana pade z žlice na obleko in na tla, vendar mu gre vsak dan bolje. V tem vmesnem obdobju ni specialist, se pa uči. Isto je s pljuvanjem, grizenjem in obnašanjem, ki ga mi smatramo kot neprimernega. Ker je neprimerno za nas. On pojma nima zakaj ne bi bilo primerno. Zato ga mi (na)učimo, vendar to terja nek čas, terja nek trening in terja nek napor, da otrok usvoji družbene norme. Eni jih prej, eni kasneje. Na splošno pa ugotavljam, da bi družba rada, da se otroci rodijo že odrasli in sprogramirani. Žal to ne gre, zato pravim, da bi jih marsikdo raje videl v obliki "ima slika, nema zvuka" - torej apatične, nepremične otroke. Če si ne predstavljaš, ti zaupam zgodbo prijateljice, ki ima takega otroka, ki ga družba označi kot idealnega. Tih, miren, sramežljiv, boji se vsega od vrabčkov do psov, ne mara it v vodo, ne igra se v peskovniku, ne teče, ne skače, ne kriči, govori samo doma, večji del dneva se sam igra na tleh. Ima 4 leta in v neki situaciji se tudi njegovi mami zazdi preveč čudno, da bi bil to samo karakter otroka, vendar se za to ne zmeni preveč. Otrok nekega dne ponovno zboli, bronhitis, zdravnica tokrat sumi na nekaj obsežnejšega, zato ga pošlje na preiskave. Ugotovijo da otrok kaže znake astme, otroka pošljejo na dodatna testiranja in ugotovijo da je ves ta čas ta revež od otroka trpel zaradi dihalnih stisk in oteženega dihanja, ki ga starši niso opazili. Otrok je svojo dejavnost zmanjšal na minimum, ker je tako "šparal na dihanju" - ni tekel, ker ni zmogel, ni kričal, ker ni zmogel, ni skakal, ker ni dohajal vrstnikov. Otroku so dali terapijo pumpic in od tedaj ima prijateljica popolnoma drugačnega otroka. Otrok je oživel, igra se, teče, skače, vriska od veselja, govori kot toča. Kako se je na to odzvala okolica, ki pozna otroka, ne pa ozadja njegove bolezni? Katastrofalno. Prijateljici so začeli solit pamet, češ da je popustila pri njegovi vzgoji, da je bil prej idealen otrok, da je zdaj neukrotljiv in nevzgojen, da je bil že bolj prisrčen prej, ko se je stalno umikal in je bil pri miru, da sedaj jim pa trda prede, ker ga vidijo kako teka sem in tja in da se je ful spremenil na slabše, ... Moja prijateljica pa joka od hudega in zaupala mi je, da je najhuje to, da ima občutke krivde do okolice, kot da jih je razočarala in "vzgojila nevzgojenega otroka" namesto da bi bila srečna, da je otrok zdrav in živ in da končno lahko teče in vriska, kot otrok mora tečt in vriskat. Mislim, da mi enostavno pričakujemo preveč in prehitro, ker vzgoja ni gumb ON in OFF pač pa dolgotrajen proces. In seveda nikjer ne piše, da otrok, ki ga v "kali zatremo" (to je sedaj zelo moderna izjava v novodobni vzgoji) in razvije trenutno idealno obnašanje, kot starejši otrok, najstnik ali odrasel človek ne bo zašel na kriva pota, kot tudi nikjer ne piše, da otrok, ki si ga ti označila za nevzgojenega, jutri ne bo postal najbolj zlat človek. In o nevljudnosti in nesramnosti ti še nekaj povem. Zadnjič sem slišala otroka, ki je neko gospo pozdravil s "čao krava". Kakšna situacija je nastala si lahko predstavljaš. Kot je vidno iz tvojega pisanja, zate je ta otrok nesramen in nevljuden (čeprav star 3 leta). Mamica se je vdrla v tla od sramu in popiiizdila na otroka, ki je vrgel iz obraza prestrašene oči in začel jokat, ona je sikala "zakaj, zakaj si tak? reci oprosti teti, reci oprosti, zakaj si ji rekel krava", otrok je hlipal in končno ko se je umiril je začel nekaj kazat, nakar smo vsi ki smo bili temu priča opazili, da je ženska nosila neko tako torbico http://gallerycrafts.com/products/hatpurse/hat_%20images/purse/red08.jpg Najhuje je, ker bi ga ti obtožila nesramnosti in nevljudnosti, ker da je tak, robat in nevzgojen. Ta otrok niti vedel ni kaj je zinil in tega ni naredil ne iz nesramnosti, ne iz nevljudnosti. In ja, najbrž mu je bilo luštno to izustiti.
< Sporočilo je popravil bomboncek1 -- 24.7.2010 14:02:55 >
|