Anonimen
|
V tem kontekstu mislim na pomanjkanje avtoritete doma, otroku hierarhija odnosov ni znana oziroma mu je popolnoma jasno, da je on center sveta. Ni vse od avtoritete odvisno, zagotovo ne. Glej, imaš dva otroka, eden je bubica, drugi vražiček. Vzgoja ista. Od česa je torej odvisno? Od genov. O.K., geni enaki, vendar različno pomešani. Pa karakter. En kup stvari je tukaj vmes. Je pa res, da so otroci danes drugačni, kot so bili nekdaj. Meta bi rekla "zdrava kmečka pamet". Drži. Izgovarjamo se na pomanjaknje časa, ni "časa za vzgojo". A za otroke delat ga je pa bilo? Ampak, po drugi strani, tudi NEKOČ mame niso imele časa vzgajat, pa smo bili otroci veliko bolj disciplinirani. Če si dobil podpis v beležko, si se že tresel, kaj bo doma. Pa niso bile batine, nasprotno, molk, mati so modro molčali, mater, me je to bolelo. Raje bi dobila dve čez rit, kot da je molčala. AMpak je že vedela, da me to bolj boli. No, in iz tega sem zadnjič izhajala jaz, ko mi je mali (saj ni več mali, pet bo star spomladi) z rdečo voščenko narisal eno lepo risbo na bel tepih na cca 1 kvadratni meter. "Mama, poglej, kaj sem narisal". Nisem vpila, nisem rekla ne bu ne mu, samo za glabo sem se prijela, vzela čistilo in začela čistit. Mali me je samo gledal, čez čas pa začel ful žalsotno jokat. Mislim, da je bistveno hitreje dojel bistvo kot bi ga, če bi kričala ali če bi ga čez rit. Ker vpiti verjetno ne bi mogla tako naglas, kolikor sem bila jezna, če bi ga udarla, bi ga pa v jezi zagotovo preveč, tako da je bil molk edina rešitev. Šele čez eno uro, ko sva se oba skulirala, sva se pomenila, kaj in kako je bilo narobe. Tako da ena zdrava mera vsega mora biti in avtoritete in popuščanja. Če pa se ti zdi, da je vrtčevska skupina predivja, pa omeni na govorilnih urah oz. na roditeljskem sestanku.
|