 |
Partner pri porodu...ne, hvala! :(
14.12.2005 1:49:41
|
|
|
|
pety78
|
V solzah sem vstala iz postelje.... . Močno sem prizadeta in ne vem, ali sem sama kriva, ker sem preveč občutljiva, ali sem preveč pričakovala, ... Prosim, povejte mi nepristransko.
Tema je pa moj porod in moj fant, ki je bil seveda zraven.
Saj ne vem, kje naj začnem. Najbolje, da kar po vrsti.
Začelo se je v nosečnosti, ko sem odprla eno temo, o kateri sem se pač želela pogovorit, pričakovala sem tolažbo, dobila pa to, da je fant zameril. Odkrito sem mu povedala, da ne vem, če bi bilo pametno, da je on pri porodu, da me je strah, da mi bo kaj zameril. Ne morem verjeti, da je bil strah upravičen. Pač ga že dobro poznam.
Pričakovala sem tolažbo, da me naj ne skrbi, da razume, kako je to, da bo že potrpel in da mi bo v oporo. Dobila pa jezen odgovor, da potem pač ne bo zraven!!! Obrnila sva se oba na svoj konc in zaspala. No, on. Jaz nisem mogla verjeti. Bila sem tako prizadeta, da sem jokala.
O tem se nisva več pogovarjala, bilo je kar samoumevno, da bo zraven. Res, da sem ga kasneje še vprašala, če bo, pa je odgovoril, da če želim. O tem pa seveda ni bilo dvoma.
Naj povem, da sem se poroda izredno bala, ker imam že probleme, ko grem samo h ginekologinji na pregled. Strah in slabost, da ji kar skup padem. 
Vsi doma so se bali, le kako bom jaz rodila, ker imam take probleme. Niso me seveda spominjali na to, vendar smo se o tem pogovarjali po porodu. Ko sta mami in oči zvedela, da rojevam, sta se doma oba jokala.
No, pa smo šli roditi. Jaz sem se prej dogovarjala za EA, kljub temu, da sem prišla v porodno sobo v ponedeljek zjutraj ob sedmih, na voljo pa naj bi bila od osme ure naprej, sem ostala brez. Vse do devete ure sem upala in upala, prosila babičarja, naj pokliče anestezista, vendar je znova in znova zatrjeval, da tako vedno pridejo. Že na začetku pa mi je dal jasno vedeti, da on tega ne bi dovolil, če bi seveda bil na mojem mestu in da ima nekaj boljšega proti bolečinam. Bla, bla, bla. Skratka odločno proti epiduralni.
No, ko je odšel iz porodne sobe za nekaj trenutkov, sem z žalostjo in na pol v joku prosila mojega fanta naj mi zrihta epiduralno. Ko sem videla, da ni NIČ naredil, NIČ rekel, NI se zavzel zame, ker je nasedel babičarju, da to ni O.K., čeprav sva se o tem že vse zanimala in se OBA odločila o tem, sem mu rekla, da mora on z mano držati in da če mi je ne zrihta, mu zamerim do konca življenja.
No, potem sem rodila. Po 4 urah svojih popadkov in groznih bolečin. Je šlo še kar hitro skozi. Ampak............. moj sinek ni zadihal. Tega jaz seveda nisem vedela, ker sem morala poroditi še posteljico. Fant pa je videl, kako se trudijo, da bi zadihal. Bil je čisto na koncu.
Vse se je srečno končalo, prišli smo domov, kjer sem preživljala kar dosti muk, vendar se je počasi začelo normalizirat.
Zakaj vam to pišem? Ker sva se slučajno v postelji hecala in tema je nanesla na porod, moj fant pa mi je jasno dal vedeti, da sem bila NESRAMNA do njega. Res, da sem ga prosila naj mi pomaga in zrihta epiduralno, če ne mu bom zamerila. No, pa mi je NI zrihtal, moje zamere pa od nikoder. Sploh nisem pričakovala, da mi bo še kaj sponašal. Nikol me ni pohvalil, da sem se dober držala, kar me babičar je. Vem, da ni blefiral, ker sem se res trudila. Nisem bila histerična, nisem popizdevala, sem pa se res zvijala od bolečin. Ja, šit, a ne?!
No, še vedno nobene pozitivne stvari, samo negativne. Kar ni si mogel namislit, kaj vse sem mu rekla. Ampak žal meni spomin tja še seže. No, to je ena stvar. Druga pa je bila že nekaj časa nazaj, ko mi je fant jasno dal vedeti, da sem JAZ kriva, da moj sinek ni takoj zadihal. Si predstavljate, kake hude obtožbe??????? Da sem jaz kriva in moja nepremišljena glava, da ko si neki vbijem v glavo, tako mora biti. Da hočem nekaj izsilit,.... Prvo seveda epiduralno, potem sem pač hotela nekaj drugega proti bolečinam. Res ne vem, kaj sem imela, bila je kapalna, direkt v žilo. In da moj otrok ni zadihal sem kriva jaz, ker sem jo želela imeti in ko je bila vreča prazna, sem rekla, naj mi da še. Pa mi je babičar dal. Sploh ni rekel, da to ni pametno. Hmmmm, moj fant pa sedaj krivi mene, da se je izteklo tako, kot se je. Ker sem pač preveč tega dobila.
To mi je vrgel pod nos, ko smo šli nekega dne v lekarno po dodatek ua sineka. Najprej smo imeli Novalac proti krčem, ker je malega zvijalo. Pa sem mu rekla, da naj sedaj tudi tega vzame. Rekel je da ne, da bo vzel navadnega, pa če me še vedno ni nič izučilo!!! Ja, kaj le??? Pač sem butasta in očitno vztrajam pri stvareh, ki so nenormalne. No, da vam povem, da je vzel navadnega. Bila sem čisto tiho, pač. Katerega imamo pa sedaj in od takrat naprej???? Spet tistega proti krčem. Brez mojega prigovarjanja.
Skratka, porod je bil zame boleč. Te bolečine so že skoraj pozabljene, obtožbe od osebe, ki jo ljubiš in od katere pričakuješ podporo v dobrem in slabem so pa globoko zasidrane, znova in znova boleče in ne bodo nikoli pozabljene.
Matjaž, hvala ti!
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) prav tako moj partner. Jaz pa se bojim, da bi moj partner v tvojem primeru ravnal čisto drugače: tega babičarja bi verjetno že mel v kakem "borilnem" prijemu
in misilm, da bi si babičar v sekundi premislil za celo življenje glede epiduralne. 
, ne morem drugače rečt. Me zanima kaj bi vse ti poslušala, če bi on moral rodit.
Res, da je zraven, tega pa ni dal skozi in po vsej verjetnosti tudi nikoli ne bo.
Lahko pa je govorit, kaj bi, če bi....bla, bla, bla! 
in veš kaj je rekel moj? Da upa da me ne bo rabil v bolnico med svetovnim nogometnim prvenstvom vozit, sicer mu pa bilo fajn ker bi si vse tekme v času očetovksega dopusta ogledal!!! 
