Včeraj sem po dolgem času spet zbrala pogum,in z mojimi starši in sestro odšla na Polje belih vrtnic(Mb).Že vso jutro sem se psihično pripravljala na to.Moja Anne Marie je zadnje dni nonstop v mojih mislih-doma,v službi,s prijatelji,...Ko sem prišla tja,sem le prižgala svečko.Neka mati je jokala tam,za svojim otrokom,in v trenutku sem postala neznansko žalostna tudi jaz.Zato sem odšla,s solznimi očmi.Še danes ne razumem,kaj sem storila narobe,da ji srček ni več bil.Moji me doma tolažijo,da bom nekega dne imela zdravega otroka,in da je že moralo biti tako-sam kaj,ko me pa te besede ne potolažijo?!Moje pupice ni ob meni.Kmalu bo že leto dni,pa še vedno boli.

 

Močno te pogrešam,moja mala Anne Marie!