ily
|
Je že kar nekaj časa, kar si tole pisala, pa bom vseeno še jaz povedala svojo ˝zgodbo˝. Midva sicer imava že eno ˝Piko˝, ki je bila februarja stara tri leta. Da sva ugledala tisi ˝magični˝ črtici, sva čakala in delala 17 mesecev. Moja G je ravno ˝definirala problem˝ - tanka M sluznica. In, ko sem jo vprašala: ˝Kako pa zdaj naprej?˝. ˝Ja, lahko še malo počakava, samo veste, tole bo težko. Težko boste zanosila oz. donosila...˝. In sem odšla iz ambulante brez napotnice in navodil, kako naprej. In sem en teden pred Novim letom samo jokala. Potem sem se vzela v roke in si rekla:˝K naj gre vse! Bom pa ˝čakala˝! Samo ne tako, kot do zdaj. Prva je služba, potem Mi2 in potem dolgo nič, in morda, morda nekje v podzavesti... !˝. Moj mož me je podprl, ker je videl, da sem postala s tem dejansko obsedena! In res sem ˝odklopla˝! Še danes ne vem, kako, res ne!! In čez 5 mesecev sem, brez posebnega upanja, ampak z nekim slutom, šla po test in glej... !!!!!!!! Vse, kar je sledilo, si lahko samo mislite. Prve dni sem bila tako polna adrenalina, da mi še spati ni bilo treba!!! G na prvem pregledu bi pa skoraj s stola padla, sploh ni mogla verjeti, da sem noseča. Kartoteko je obrnila okrog in okrog, ja, po mojem, ravno 10x! Pa smo prišli do konca! In točno na rok! In potem se je pred slabima dvema letoma začela nova ˝kalvarija˝! Po 7-ih mesecih sva zopet ugledala in takrat sem si rekla, ko sem šla s tistim trakcem k možu:˝To je moj zadnji test! Yeeeessss!˝. Vendar so čez tri tedne prišle solze, ravno s tako hitrostjo, kot takrat nasmeh na usta! V začetku februarja je minilo eno leto. Prejšnji teden sem bila na pregledu pri G in sem doživela ponovni šok. Baje imam zarastline - jajčnik naj bi bil priraščen na črevesje. In to naj bi bilo že tri leta - tri tedne po porodu sem imela vnetje, takrat sem mislila, da ledvic. G zdaj predvideva, da tisto niso bile ledvice, ampak rodila! In spet se mi je sesul svet! Po enem tednu joka in tuhtanja sem se prepričala, da moram najprej poskrbeti zase, dati skozi LPSK, potem pa... Ko bo, če bo! Za epruveto (še) nisem pripravljena. Morda kdaj, ko bo Pika zrastla, zdaj zagotovo ne! Ker tista moja želja, da bi ˝otroci skupaj rastli˝, je tako in tako že mimo! Zato ti ne bom rekla: ˝Sprosti se!˝, ker s tem rane samo še bolj zakrvavijo! Ta zadeva ni na gumb, še manj pa naša psiha! In tudi tisto, ko meni nekateri vztrajno zatrjujejo: ˝Ja, ti že imaš enega otroka, zate je to drugače!˝????????.... Haaaalooooo, kako drugače? Jaz, jaz lahko povem, da ni nič drugače, vsak mesec boli kot prvič! In ko sem morala na abrazijo, sem večer pred tem tako jokala, ko v primeru, da ne bi imela Pike, iz tega - razloga več, gotovo ne bi. Pripravljala sem stvari za s sabo in je prišla k meni in je rekla: ˝Mami, ne bit tako zalostna! Moja, moja.... Daj se smejkej!˝ in mi je usta obračala v nasmeh! In ko sem potem pomislila, da bi tisti Pikec pod srcem čez dve leti in pol bil tak navihanček, sem se skoraj utopila v solzah! Vem, da sem se razpisala, ampak res pomaga, če vsake toliko daš to iz sebe. In, če ne boš brala vsega tega ˝napisanega romana˝... Nasvet, kako? Ne vem... Resnično ne! To moraš najti sama, za vsako je drugače. Jaz sem se zavestno vzela v roke, pri meni pomaga samo to. Kakšna sprostitev neki... Samo preusmeritev pozornosti drugam in zavestno držanje ˝stran od zadeve˝. Ampak še vedno z zavestjo in željo po ! In, da se pohvalim - sploh ne vem, kdaj bi ta mesec naj imela O in kdaj čakam M. Zame je to napredek! Tebi pa pošiljam vsaj eno , ker kaj več verjetno ne morem! Razen lepih želja zate, da čimprej zagledaš !
|