beba76
|
Me je kar sram, da vam bom svojo porodno izkušnjo zaupala šele zdaj, ko je Gal star že dva meseca...:ups:
Moj PDP je sicer bil 6.4.05. začelo pa se je že 18.3.
Zmojim dragim sva se okrog 22. ure odpravila v posteljo in pred spanjem sva še veselo :sloncek::sloncek::sloncek:. Tako da sva zaspala tam nekje okrog 23. Pa se mi je nekaj sanjalo, kako sem nekje šla lulat in sem kar naenkrat imela mokro pižamo(ura je bila točno 00.00). :ups: Ups, sem pomislila, zdaj pa mi je v sanjah menda malce ušlo...:)-:)-:)- Pa ni bilo tako. Šla sem v kopalnico, se vsedla na školjko, pa ni in ni nehalo tečt. Pol sem že mislila, da so še to kake posledice najinega :sloncek:, da pa bi lahko bila plodovnica, mi niti na kraj pameti ni prišlo, saj je do konca manjkalo še skoraj 3 tedne. Pa grem veselo nazaj v spalnico do omare, da bi si oblekla svežo pižamo, pa se pred omaro kar vlije iz mene. Uuuu, to bo pa ziher to! Dragega sem zbudila z besedami, da greva. Pa mu ni bilo nič jasno in je samo začudeno vpraša, kam. Rekla sem mu, da se je začelo in takoj je bil pokonci, že oblečen in že s potovalko( bila je že dalj časa pripravljena)pred vrati. Vmes še me je uspel enkrat poslikati s trebuščkom.:love:
Pa sva se odpravila proti MB. Popadke sem imela zelo blage nekje na 4 minute, tak da sile glih ni bilo. Med potjo sem na vse možne številke klicala Zabavnika za EA, katerega sem po dolgih mukah komaj dobila. Rekel je, da je že na dopustu in da naj pokličem, ko bodo v porodni rekli, da je vse nared, pa se bo pol zmenil s kolegico, ki mi bo prišla naštimat epiduralno. Popadki so bili pol že na 3 minute, a še ni bilo panike, da bi me kaj presenetilo v avtu.
Končno sva prišla do porodnišnice, adrenalin pa je tudi bil na višku. Pregledali so me in rekli, da sem odprta en centimeter, nato je sledilo britje (za to pa je doma zmanjkalo časa), pol pa v porodno. Od samega strahu so popadki minili. Zdravnica mi je prišla povedat, da bomo do jutra počakali, če se bo kaj začelo dogajat. Pa sem mislila, da me bo pobralo, saj je bila ura ena - to se pravi, še celo noč nič!!
Pa sem malce dremala, mojemu so tudi uredili ležišče in jutro je prišlo kar hitro, prehitro. Zdravniki so imeli izmeno in babice na srečo tudi, saj je v nočni bila ena ful zadirčna in kar strah me je bilo, da bom rodila pri njej. Prišla je druga, ful prijazna babica in tudi zrdavnica, ki mi je pojasnila, da mi bodo dali umetne popadke, ker se celo noč ni nič premaknilo. Tako so me priklopili okrog 8.30 in ob 9 sem začela malo nekaj čutit. Sicer je babica že prej trdila, da na CTG-ju vidi popadke, jaz pa sem imela občutek, kot da se otrok premika, popadkom pa to ni bilo podobno. No, ko pa so enkrat umetni prijeli, je pa bilo...
Med popadki tisti neprijetni pregledi, pa vprašanja, če že kaj dol tišči…
Ne morem opisati, koliko mi je pomenila prisotnost mojega dragega pri porodu, saj mi je ful pomagal pri dihanju, mi po vsakem popadku dal vodo, mi masiral noge, saj se mi je zgodilo, da me je v obe nogi krč, skratka - z njim je bilo veliko lažje.
EA mi niso dovolili, ker sem enkrat imela CR in so se bali, da bi se maternica začela po tistem šivu trgat, jaz pa tega ne bi čutila. Res je, da me je vse minilo od strahu, ko so mi povedali, da ne bo šlo brez bolečin, a zdaj sem ponosna nase, ko lahko povem, da sem rodila povsem po naravni poti brez EA, brez šivov – vse je šlo dokaj tekoče.
In tako smo dihali in dihali, vmes še naju je babica vprašala, če veva za spol, da bi pol pripravila cunjice v primerni barvi. Rekla sva, da ne veva, vsi pa so nama napovedovali punčko. Pa se je odločila, da nastavi rumeno in imela je prav... In končno smo prišli tako daleč, da se je začelo zares. Malo po 11 me je babica pogledala in bila sem odprta 9 cm. Rekla je, da drži še samo en robek, katerega bo ona popravila nazaj s prsti. A to je tako hudičevo bolelo, da sem se oprla na pete in se kar dvignila z njenega prsta. "Ja gospa, ne ga sračkat, rodili bomo" je rekla. In pri naslednjem popadku sem se mogla prijet pod kolena, pol pa akcija. Pritiskala sem in pritiskala, pa ni in ni šlo. Moj je čisto odpovedal in revček nemočno sedel ob postelji in čakal... Prej je ful sodeloval in mi prigovarjal, kako naj diham, potam pa je kar mrknil. Končno se je pojavila glavica, naprej pa spet ne in ne. Dvignila sem glavo in videla glavico, s tem pa dobila moč, da sem lahko nadaljevala. Zraven je prišla še ena babica in obe sta mi dajali navodila, katerim sem komaj sledila. Ena se je drla, naj pritiskam, druga, naj zajamem sapo in zaprem oči, pol spet naj neham dihat....sem že mislila, da ne bo konca. Pa je le prišel....po dolgem pritiskanju in renčanju (btw. moj mi je rekel, da se nisem drla, le renčala sem kot pes :)-) se je končno naš malček odločil zapustiti toplo gnezdece. Pa pravi babica:" Glejte jo, je že zunaj...na glejte jo, on je, fantka imate!" Moj je samo začudeno pogledal in ponovil za babico, da je res fantek.
Kako srečna sva bila, razumete vse, ki imate porod že za sabo in menda je ni, ki se ne bi strinjala z mano, da je to najlepše doživetje, nekaj, česar se ne da opisati z besedmi ali s čim drugim, nekaj, kar moraš enostavno doživeti. Najlepše pri vsem pa je bilo to, da nisva vedela za spol in naju je tisti mali lulček tako presenetil, saj so vsi po mojem trebuhu sodeč rekli, da bo punčka. Torej, če bi še enkrat bila noseča, ne bi vprašala za spol otroka, saj je veliko lepše, če ne veš in je ob vseh tistih lepih, novih občutkih prisotna še radovednost, le kaj bo...
Najin sinko Gal je torej bil rojen 19.3.05. ob 11.20. velik je bil 50.5cm, tehtal pa je 3230g. Ker se je revček pri porodu ful zmatral (to lahko vidite v albumu) in je bil ves plav, so nama ga odpeljali na preiskave, midva pa sva sama preživela štiri prijetne urice v porodni, kjer je beseda tekla le o tem , kako je bilo, kako lep je najin sinček, kako komaj čakava, da nama ga pripeljejo nazaj... Ta čas je minil, kot bi mignil in ko so me preselili na oddelek, je moj šel v intenzivno po Gala. Ker je bilo z njim vse v redu, ga je pripeljal v sobo, ker smo se cartali in cartali in cartali...
Tako, tak je bil moj porod - ni bilo lahko, a ko zagledaš to nežno, nebogljeno bitjece, ki je samo tvoje, v trenutku pozabiš na vse bolečine in vse hudo, kar je bilo treba pretrpeti med porodom.
Šele zdaj vidim, kako sem se razpisala. Je pa bilo lepo še enkrat se spomniti teh nepopisno lepih trnutkov, ki v vsaki mamici ostanejo vse življenje.
Vse, ki ste že mamice, pridno catrajte svoje otročičke, vsem nosečkam pa čimlažji porod!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
