Anonimen
|
Moj otrok je star dve leti in pol in ima zelo veliko zelo močne volje in to vse od sedmega meseca naprej, ko se je začel tega zavedati. Nekaj primerov: če rečemo, da gremo levo, reče ne in gre desno. Če rečem, oooo, a bova tole pogledala, reče: ne in gre naprej. Če rečem, ko nekaj gleda, no, sedaj si pa že pogledal, a greva naprej, ni šans, da bi šel. Potem je "ne" pri pranju zob, pri umivanju rok, pri slačenju puloverja, pri dajanju traku z glave, pri telovadbi v vtrcu, ali pa če vzgojitekjica zjutraj, ko pride, prijazno reče: O, pridi se, reče "ne" in gre v drugo smer. Vzgojitekjica mi v vrtcu vsak dan "zašpeca", kaj pa tistega dne ni hotel. Ali pa, ko je bil še manjši, je imel nekaj časa foro, da je šel pod balkon kakšnega bloka in ni hotel ven. Bog ne daj, da sem mu rekla, da naj pride ven, takrat sem lahko čakala tudi po 15 minut (ker je bilo nemogoče splezati spodaj, ni bilo prostora). Pa ne da bi temu posvečali kaj preveč pozornosti, vsaj zaenkrat še nisem premišljevala v tej smeri. Pa ne vem, ali mi mogoče morala? Ker to, kot kaže, ni le obdobje... Že malo dolgo traja. Je pa zelo, zelo naporno. Včasih zadnjih 50 metrov do doma traja neskončno dolgo, ko me mali zeza, tako, da sem od živcev že vsa premočena, pa ne smem pokazati, ker bi bilo potem še slabše. Zanima me, če so vaši otroci tudi tako "zahtevni" in svojevoljni?
|