Anonimen
|
Včasih mi pridejo v roke kakšni članki o vzgoji. Vse lepo in prav.
Tako tekoče in razumljivo napisano, le včasih v praksi težko izvedljivo:
Otrok in disciplina: Zakaj otrok ne uboga? Otroci se ne rodijo disciplinirani. Tega se zlasti dobro zavedo starši, ko jih otrok enostavno ne uboga več. Na robu potrpežljivosti se včasih zazdi najbolj enostavno poseči po fizični prisili, zapovedi, vpitju ipd., vendar je danes splošno znano, da so ti načini preizkušeno neuspešni. Disciplina je nujno potrebna. Najprej zato, da je življenje znotraj družine urejeno in prijetno, tako za otroka, ki se s tem uči izpolnjevanja vsakodnevnih obveznosti, kot za zaposlene starše, da lahko vsaj kolikor toliko v miru postorijo vse, kar je potrebno. Disciplina, katere se otrok navadi doma, pa je tudi osnova, na kateri gradi odnos z ljudmi in okolico izven družine in v veliki meri vpliva na njegovo kasnejšo uspešnost. Je torej eden od najpomembnejših vzgojnih ciljev staršev, do katerega je več različnih in tudi različno uspešnih poti.
 Različni načini vzgoje
Pravi način vzgoje ni samo eden. Vsaka družina ima svoj način, ki je lahko dober, če imajo starši posluh in znajo stvarno oceniti značaj in zmožnosti svojega otroka in sebe. V teoriji pa sta najbolj razpoznavna dva skrajna in zato neprimerna načina vzgoje.
Avtoritativna vzgoja je vzgoja, ki temelji na poziciji moči staršev, ki imajo prvo in zadnjo besedo v družini. Gre predvsem za vzgojo z mnogimi prepovedmi, ki so otroku vsiljene z grožnjo. Gre za nekakšno dresuro otroka s strahom. Takšen način ima lahko številne negativne posledice; otrok se ne nauči postaviti zase, ima prevelike zahteve do sebe, je prestrašen, negotov, brez samozavesti. Prve resne težave takšnega otroka se pogosto pokažejo v puberteti z agresivnostjo do soljudi in bežanjem od doma.
Nasprotje avtoritativne je permisivna vzgoja. Za ta način je značilna prevelika popustljivost staršev. Glavno besedo v družini ima otrok, ki mu starši ne postavljajo nobenih omejitev in zahtev. Otrok iz takšne družine je do drugih zelo zahteven in brez občutka za njihove potrebe, do sebe pa premalo zahteven. Nima občutka niti za mejo do drugih niti do sebe, posledica tega pa so lahko agresivnost, deviantno obnašanje ali celo samomor.
 Najboljša naj bi bila srednja pot med obema načinoma vzgoje - demokratična vzgoja. Otrok je enakopraven član družine in ima tako svoje pravice kot svoje dolžnosti. Starši se z otrokom pogovarjajo s pravo mero avtoritete in ga spodbujajo k lastnim odločitvam, predvsem pa mu dajejo dober zgled. Cilj te vzgoje je samostojna in odgovorna oseba, ki zna prevzeti odgovornost za svoja dejanja ter si postaviti trdne, a dovolj fleksibilne meje.
Najbolj pogoste napake staršev
Staršem se vsaj kdaj pa kdaj zgodi, da se pri vzgoji znajdejo v slepi ulici. Otrok jih ne uboga. Pogosto se to zgodi, kadar ima njihovo ravnanje lastnosti ene ali druge skrajnosti v vzgoji. Pa poglejmo, v čem so najbolj pogoste napake staršev in možne rešitve v teh primerih.
Popustljivost in nedoslednost. "Ne" naj pomeni ne. S svojimi odločitvami ne trgujte, sicer bo otrok to izkoriščal. Brez učinka bodo tiste vaše zahteve, katerih kršitve ne boste sankcionirali. Če je to značilno za vašo vzgojo, ni čudno, da vas otrok ne uboga, kadar mu to ne ustreza. Verjame, da vas bo s tečnarjenjem, trmo ali obljubami pripravil do tega, da si boste premislili oz. neizpolnitev vaše zahteve ne bo imela nobene posledice. Pot do ponovne avtoritete bo na začetku precej trnova, dlje ko boste dosledni, prej se bo otrok vdal, saj bo videl, da si zaradi upiranja ne boste premislili in ga bo zaradi neubogljivosti doletela posledica.
 Avtoritativnost in nedopuščanje pogajanj. Je druga skrajnost v odnosu do otroka. Ni prav, da otroka poskušate prisiliti v vse, kar želite, ne glede na njegovo mnenje, ki se ga tako ne bo nikoli naučil izražati. Nekateri starši zahtevajo ubogljivost zaradi ubogljivosti same. Na ta način se le pretrga dragocena vez z otrokom. Pogajanje namreč še ne pomeni popuščanja, ampak medsebojno iskanje rešitve, ki bo sprejemljiva tako za starše kot za otroka in tako v zadovoljstvo obeh strani. Če ste bili do sedaj preveč agresivni do otroka, ga boste morali na začetku večkrat spodbuditi, da vam pove svoje mnenje.
Razburjenost. Ne glede na situacijo morate biti sposobni obvladati svoje živce. Izbruh jeze ne bo prinesel ničesar. Morda bo na začetku otroka zaradi strahu ustavil, vendar bo kasneje svoje neprimerno obnašanje ponovil. Verjetno je celo, da bo tudi sam začel na podoben način reagirati do drugih, kadar ne bodo izpolnjene njegove želje in zahteve.
Pomanjkanje pozornosti. Pomanjkanje pozornosti otroka večkrat dobesedno sili v neubogljivost. Ve namreč, da bo pozornost gotovo dobil tisti trenutek, ko bo starše spravil v zadrego ali jezo z neprimernim obnašanjem. Za otroka nepozornih staršev ni nič nenavadnega, da ne posluša. S tem le posnema svoje starše. Zato bodite pozorni do otroka tudi tedaj, ko se z njim ne dogaja nič posebnega in zlasti tedaj, ko vam govori ali želi kaj povedati. Pohvala na mestu pa je pravi balzam za otroško dušo.
 Nejasne in neprimerne zahteve. Otrok ne more ubogati, če zahteve niso jasno postavljene. Tako mnogokrat niso dovolj nejasni stavki, kot na primer prepogost "Bodi priden!". Najprej morate sami vedeti, kaj to v določeni situaciji za vašega otroka pomeni in mu to jasno razložiti. Prav tako mora biti zahteva primerna otroku. V nasprotni situaciji se sicer lahko zgodi, da vas bo začel kategorično zavračati, nihče namreč ne mara ponavljajočih porazov.
Slab zgled. Od otroka je povsem neumestno zahtevati, da uboga vaše besede, ne sme pa vas posnemati. Otrok se primarno uči s posnemanjem. Če se nečesa ne morete držati sami, nima smisla, da to zahtevate od otroka.
Vsi smo ljudje in vsi delamo napake, zato se včasih prikrade v vzgojo tudi kakšna od zgornjih pomanjkljivosti. Če boste vztrajni in potrpežljivi tako do svojega otroka kot do sebe, boste kmalu na dobri poti, da vas bo otrok rad ubogal.
Vir: siol.net
Mojca Golobin
Foto: JupiterImages
< Sporočilo je popravil UnderEja -- 24.11.2006 19:38:35 >
|
Natisni
