|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1] 2 3 4 5   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Osnutek avtobiografije
19.4.2006 4:06:52   
Anonimen
Nekaj vas je bilo, ki ste me spraševale, kako moja avtobiografija napreduje. Pa sem se odločila, da vam zelo skrajšan osnutek napišem tukaj, na svojem Dnevniku. Da vas ne bo pobralo od radovednosti.

1.del: Družinsko ozadje

"Šele zdaj, ko to pišem, ugotavljam, da pravzaprav nikoli nisem imela družine. Vsaj tiste prave, krvne družine ne. Verjetno je tudi to eden od razlogov, zakaj mi danes moja lastna družina toliko pomeni.
Moški, katerega sem imela za "dedka", je bil Stanko. Slovenec z Gorenjske, rojen leta 1906. Ženska, ki sem jo imela za "babico", pa je bila Avstrijka. Njen dekliški priimek je bil Wiedervohl. Po poroki "babica" in "dedek" dolgo časa nista mogla imeti otrok. In, kakor za take stvari ponavadi poskrbi usoda, sta imela pa dovolj vsega drugega. Še pred 2. svetovno vojno sta se preselila v veliko (100m2) stanovanje v Ljubljani, v Šiški. "Babica" je bila gospodinja. Pravzaprav sem velikokrat slišala, da je bila "vzdrževana gospa". Nikoli ni hodila v službo in ni imela nobene šole. "Dedek" pa je bil eden prvih zasebnikov v Sloveniji (ki je bila takrat seveda še Jugoslavija). Denarja je bilo kakor pečka. V Šiški sta bila v tistem času ena redkih, ki sta imela avto. Mislim, da še celo enega tistih res oldtimerjev, črno-rjavega, z dvema sedežema. Hudo. Babica je imela svojo lastno pedikerko in frizerko, ki sta ji hodili na dom, s prijateljicami pa so hodile na kavice in na tortice v pritličje hotela Slon v Centru Ljubljane. Vsako leto sta se z "dedkom" odpeljala na dopust v Pulo, vikende in dopuste pa sta preživljala na Gorenjskem, pri "dedkovih" starših. Ampak - otrok pa ni in ni hotelo biti.
"Babica" ni bila edinka. Imela je mlajšo sestro po imenu Maria, ki se je prav tako poročila s Slovencem, ki se je pisal Peternel. Maria je bila izučena medicinska sestra in dobila je delovno mesto (še vedno smo v času bivše Jugoslavije) kot babica-porodničarka v porodnišnici v Mostarju v BiH. Ker sta bila z njenim možem šele na začetku njune življenjske poti, sta se odločila, da se bosta preselila v Mostar in si življenje ustvarila tam. Rodili so se jima trije otroci: sin Feri ter hčerki Veronica in Lenka.
Potem pa je "prišla" 2. svetovna vojna. Maria in njen mož (njegovega imena nisem nikoli izvedela) sta se odločila, da otroke pošljeta k sorodnikom v Kanado, kjer bi bili varni. In sta tudi jih. Leta 1944 pa je Maria, ob očitno enem od redkih srečanj z možem, ki je bil vojak, zanosila. Dva dneva pred koncem 2. svetovne vojne, 7. maja 1945, se je rodila moja mama.
Razmere v Mostarju so bile še vedno nečloveške in Marii tudi vse zveze v porodnišnici in celotno medicinsko znanje ni nič pomagalo. Porod se je zakompliciral in Maria je izkrvavela do smrti. Ves čas poroda je bila ob njej mlada ženska, prav tako babica-porodničarka, Muslimanka, z imenom Sana. Upam, da mi bo Bog kdaj dal, da jo spoznam, če je še živa. Marii je pomagala, kolikor je lahko, vendar žal to ni bilo dovolj. Mariin mož je uspel priti v porodnišnico šele naslednji dan. Sana je bila ves čas ob moji mami, stari komaj nekaj ur. In Mariin mož, torej moj pravi dedek, se je odločil (kot v znak zahvale, da je storila vse, kar je lahko), da deklico, mojo mamo, poimenuje Sana.
Potem pa je pravzaprav sledila nekakšna panika. Ostal je sam, vdovec, s tremi otroci pri sorodnikih v Kanadi, in v državi, kjer se je pravkar končala vojna. Dejanskega razloga ne poznam, vendar ga razumem. Poznal je kalvarijo moje "babice" in "dedka" glede tega, da ne moreta imeti otrok. Očitno je bil prepričan, da ne bo zmogel. Poklical je v Slovenijo in jima povedal za malo Sano. "Babica" in "dedek", istočasno šokirana ob tragični smrti sorodnice, sta bila kljub temu navdušena, da lahko "dobita" otroka. In sta se, ne glede na vse razmere, takorekoč takoj usedla v avto in odpeljala v Mostar. Matični urad v Mostarju jim je očitno v tistem času deloval in posvojitvene dokumente so uredili že tam. V starosti 9 dni je moja mama kot hči Ivane in Staneta prispela v Ljubljano.
Ivani in Stanetu pa je Bog očitno uslišal njuno željo po lastnem otroku. Takoj, ko sta naredila dobro delo in posvojila na nek način "tujega" otroka in ga s tem zagotovo rešila smrti ali pa vsaj sirotišnice, je tudi Ivana zanosila. V starosti 38 let je rodila svojega prvega in edinega otroka, sina B. Ime je kar logično, glede na to, da sta ga čakala skoraj 20 let. Oploditev z biomedicinsko pomočjo takrat seveda ni bilo. Če bi obstajale, bi jo onadva plačala. Imela sta dovolj denarja.
Kar na lepem sta bila torej pri hiši dva otroka, fant in punca, in veselje je bilo popolno. B. je imel, kot fantek, vedno spodobno "polizane" lase in čisto belo srajco, Sana, kot punčka, pa je bila načičkana kakor Barbika. Ivana in Stane sta oba otroka vpisala v isto, bližnjo osnovno šolo. Obema je šlo dobro in oba sta bila zelo družabna otroka. Ko sta končala osnovno šolo, se je Sana odločila, da naredi še administrativno šolo, katero je že delal tudi B.. On je šolanje kasneje nadaljeval na fakulteti, Sana pa je ugotovila, da ni človek za šolo. In je šla raje delat. Z zvezami, ki sta jih imela Ivana in Stane, je takoj dobila službo v bivši Jugobanki, kot administratorka. Zdržala je veli dve leti. Ugotovila je, da ni človek, ki bi bil po 8 ur dnevno zaprt v pisarni. Ni mogla brez aktivnosti in 8-urno sedenje jo je ubijalo. Kljub nasprotovanju staršev se je odločila, da bo sledila tistemu, kar jo veseli, ne glede na to, da se staršem to ni zdelo primerno. Zanimala jo je moda in želela se je ukvarjati z oblekami in obutvijo. Hotela je združiti hobi in zaslužek. In začela je iz Italije (še en luksuz tistega časa) uvažati obleke in čevlje. Hitro si je našla svoj krog strank in tega dela ni opustila do smrti prejšnji mesec. Ni je zanimala delovna doba in pokojnina. Če bi dočakala "pravo" starost, tega niti ne bi dobila. Razen v Jugobanki ni imela nikoli delovne dobe. Enkrat je sicer še delala vmes v nekem frizerskem salonu v Šiški, vendar je dala odpoved, ker ni prenesla kompliciranja strank. Raje je imela obleke, "končne izdelke", za katere ji nihče ni mogel očitati izdelave, saj je bila samo prodajalka.
B. si je v študentskih časih našel dekle. M.. Zaposlena je bila v bivšem Kompas Hertzu. Po tem, ko je končal študij, sta se poročila. V skoraj istem času pa je tudi moja mama nekje naletela na mojega očeta. Nikoli nisem izvedela, kje. Vem samo, da je bil zaposlen v pivovarni Union. In tudi pri njiju dveh je sledila poroka. B.-jeva M. je zanosila leta 1977, moja mama pa leta 1978. In v razmaku enega leta sta v hišo prišla dva otroka. B.-jev in M.-jin U., moj bratranec, in jaz.
Mene je mama hotela poimenovati Viktorija, potem pa je kljub temu obveljalo prepričanje, da se spodobi hčerko poimenovati z izpeljanko očetovega imena (ime mu je Darko). Leto dni za mano pa sem dobila še sestrično K..
In ker smo vsi đe živeli pri Ivani in Stanetu, je bila gneča nepopisna. Takrat sta menda "v igro" stopila M.-jina starša. Poleg B-jevega in M.-jinega kredita sta nekaj denarja prispevala še onadva in kupili so si svoje veliko, trisobno stanovanje v isti ljubljanski občini. Moja starša pa sta z mano vred ostala pri Ivani in Stanetu.
Ampak ne za dolgo. Na kontrole v zvezi z mano je iz CSD Šiška hodila neka patronažna sestra Marija. Ponovno ne poznam dejanskih razlogov, ampak dejstvo pa je, da je moj oče mojo mamo prevaral s to patronažno sestro. Žal mi je, da sem bila premajhna, da bi se spomnila, kako so skozi okno bloka, ki še danes stoji tik ob Celovški cesti, letele vse očetove stvari, ki jih je takrat premogel. No, saj jih ni bilo veliko, ampak vseeno so imeli Šiškarji kar dosti smeha tisti dan, ko je moj oče pobiral svoje spodnjice sredi Celovške ceste in se istočasno še izogibal mimovozečim avtomobilom, ki so mu trobili.
Zvezde mu takrat očitno niso bile naklonjene, pamet pa tudi ne najbolj. Takrat se je tudi izvedelo, da je v službi ponarejal neke dokumente in ker tega očitno ni znal, so ga dobili in "zaslužil" si je dve leti zapora. Njegova ljubica, ki bi mu bila po letih baje lahko mama, "moja" patronažna sestra, mu je v zapor nosila poslastice, moja mama pa je na sodišču vložila tožbo za ločitev. Na vrsto je prišla ravno takrat, ko so očeta izpustili iz zapora. Kakor sem slišala, se je še nekaj hotel boriti za skrbništvo nad mano, a mu je bil zapor prevelika črna pika. A ker kljub temu ni odnehal, se je zadeva nekoliko predolgo vlekla. Kar pa je moji mami zraslo čez glavo in je sredi obravnave očetu zabrusila:"Kdo pa je rekel, da si ti njen oče?" In je bila zadeva še isti dan zaključena.
V vrtec me je mama vpisala s 4-imi leti. Ker sva še vedno živeli pri Ivani in Stanetu, ki sta imela časa čez glavo dovolj (sedaj že oba v pokoju), prej ni bilo potrebe. Leto kasneje sem šla v malo šolo in s 7-mi leti v osnovno šolo. Še pred vstopom v OŠ me je Stane naučil pisati, brati, računati (osnove), plavati, voziti kolo, kotalkati se,... Vse takratne avtomobile sem poznala po znamkah in modelih, poznala sem glavna mesta vseh evropskih držav in znala celo nekaj besed nemško in italijansko. Pred spanjem mi je Ivana namreč pela uspavanke v nemščini, jaz pa sem šla z mamo velikokrat v Italijo (službeno).
In prav v Italiji, v Trstu, je moja mama spoznala tudi svojega drugega moža. V današnjih, terorističnih časih, je to verjento greh povedati, ampak bil je Italijan arabskega rodu. Lastnik nekega motela in nočnega kluba. Ločen, s sinom, ki je bil pri njemu. Z bivšo ženo Valerio se je pa krasno razumel. In se je zgodilo, da sta se moja mama in Mando (tako smo ga vsi klicali) poročila. Na željo moje mame je bila poroka v Medjugorju, čeprav mi ni čisto jasno, kako sta to izvedla, glede na to, da je bil on druge vere. Ampak me niti ne zanima. Marija se kljub temu nobenemu od njiju ni prikazala.
Moja prva osnovnošolska leta so torej potekala tako, da sem bila med tednom pri Ivani in Stanetu v Ljubljani, kjer sem hodila v šolo in bila odlična, ob vikendih pa sem bila z mamo v Trstu. Velikokrat smo šli tudi na Bled, kamor se je iz Kanade preselil mamin pravi brat Feri. Imel je hišico skoraj tik ob jezeru, na začetku gozdička. In Mandotov sin, Alfredo, mi je bil kakor brat. Bil je 4 leta starejši od mene in prav po bratsko zaščitniški. Trst in Bled sta bila najina.
Usoda pa gre svojo pot in Mando je umrl. Zaradi raka na pljučih. Gospod je namreč vstrajno, zaradi imidža, kadil Havanke, in zagotovo ga je to pokopalo. Pokopali so ga v Trstu. Kdo ve, kaj je vodilo mojo mamo pri njeni odločitvi, ampak odpovedala se je dediščini po Mandotu. Podedovala bi motel in nočni klub, pa ga ni želela. Vsak po svoje, no, kaj pa jaz vem. Oboje je prepustila Mandotovi bivši ženi Valerii, s katero sta bili prijateljici. Pa tudi Alfredo je odšel k Valerii. Mama pa z mano vred nazaj v Ljubljano. Zaključila je še eno poglavje v svojem življenju. Ko je knjigo zaprla, je ni želela nikoli več odpirati.
In ko ima hudič mlade... "Dedka" Staneta je kap. Kar pošteno. Bil je v domači Ivanini oskrbi, kar je pomenilo, da sem jaz kar na lepem ostala takorekoč sama. Mame je večinoma delala, kar pomeni, da je skakala med Italijo in Slovenijo, Ivana pa je skrbela za Staneta. Jaz sem razmeroma pridno hodila v šolo, samo včasih sem malo "zaspala". Imela sem svojo družbo prijateljic in prijateljev na igriščih med bloki v naselju, in to je bilo takorekoč to.
Dobro leto dni zatem je Stane umrl. Pokopali smo ga v družinskem grobu na ljubljanskih žalah. Ivana je ugotovila, da ni sposobna več živeti v stanovanju, na katerega jo veže toliko spominov na Staneta, in se je prijavila na čakalno listo za prosto mesto v bližnjem domu ostarelih. Čez leto dni je prišla na vrsto in se preselila tja. Dom je plačevala s svojo vdovsko pokojnino, razliko pa je plačeval B.. Jaz sem ob vikendih skupaj z mamo hodila tja k njej na obisk. Drugače pa sem bila takorekoč sama na 100m2 stanovanja.
In sem si zaželela žival. Domačo žival. Nekega dne, ko sem šla v bližnjo knjižnico, sem pred njo zagledala majhno mucko. Z zlepljeno dlako, ožganim repom in popolnomqa prestrašeno. Pojma nimam, kako mi jo je uspelo prinesti domov, ampak sem jo. Očistila sem jo, nahranila in pocrkljala. In ostala je pri meni. Dala sem ji ime Flofi. Moja mama pa, da ne bi v svojih dobrih delih zaostajala za mano, je od nekje prinesla mucka. Ki sva ga poimenovali Papo. Nadaljevanje je jasno - v dveh letih smo malo manj kakor hodili po Desmondu, Filipu, Kajči, Prkiju in še mnogih drugih. Saj prostora je bilo sicer dovolj, ampak koliko je bilo pa dela...
Moj ljubljenček je postal prvi mucek, ki "sta ga skotila" Flofi in Papo - snežno bel mucek, s tigrasto piko na koncu repa. Poimenovala sem ga Desmond von Tutu, po črncu iz afriškega plemena Zulu, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir. In ta mucek je bil res miren. Ko je bil star 3 mesece, je padel z balkona v 2. nadstropju. Pristal je na strehi sosedove garaže in na srečo preživel, a s posledicami. Bil je duševno prizadet (počasneje je razmišljal) in izgubil je čut za orientacijo. Kadar je tekel z drugimi mucki po stanovanju, se je mimogrede zaletel v zid, namesto da bi tekel skozi vrata. In kadar naj bi pil vodo iz prozorne sklede, je obvezno prej namočil glavo v vodo - ker je ni videl. Ko je pa sedel na stolu in se z zadnjo tačko želel popraskati za ušesi, je pa konstantno padal na tla, ker je izgubljal ravnotežje. In seveda - pristal je na hrbtu. Na hrbtu je tudi spal - z vsemi petimi (torej z repom vred) iztegnjenimi od sebe. In zaradi vsega tega sem ga imela še rajši.
Moja mama pa si je našla novega partnerja. Bojana, iz soseščine. Poznala sta se že od prej, pa nista nikoli nič imela. No, pa sta potem. Njuno razmerje bi bilo kar v redu, če ne bi gospod na trenutke preveč popil. Takrat pa ni bilo prav nič luštno gledati in poslušati. Midva sva se dobro razumela, kakor se najstnica in potencialni očim sploh lahko. Vendar je mene takrat, proti koncu osnovne šole, že zanimalo preveč drugih stvari."


OK, naj vam bo to za prvič dovolj. Če se boste strinjale, pa nadaljevanje sledi. Osnutek, seveda. Podrobnosti bodo samo v knjigi.

< Sporočilo je popravil Kerensa -- 21.4.2006 7:19:14 >
  Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 6:50:03   
anitaz
Mater me je potegnilo tole banje user posted image  Super pišeš, res.

Kdaj praviš bo knjiga na policah user posted image

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 7:27:20   
Leni72
ŠEEEEE

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 7:58:45   
mala maja
user posted image user posted image user posted image user posted image  jaz bi tud šeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeuser posted image user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu Leni72)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 9:02:25   
StBarbara
Odlično.
Mi bi še brali user posted image


Kdaj pa bo knjiga približno na policah?

_____________________________

In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da je slast v tem, da grem.

(odgovor članu mala maja)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 10:49:56   
klepetka
ma res čist not padeš.Daj nam postrezi še z nadaljevanjem.Proooosssimmmmm.!!!

_____________________________



(odgovor članu StBarbara)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 11:03:54   
Anonimen
To pa je pestro življenje!
No dejmo nadaljevanjeuser posted image

(odgovor članu klepetka)
  Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 12:48:12   
clea
Kerensa res super pišeš,tudi jaz sem čsit not padla,sicer sem mogla parkrat pomislit kdo je kdo ampak zdaj imam približno sliko in komaj čakam nadaljevanje, ko pa pride knjiga bom med prvimi,ki jo bodo kupili in prebrali.
user posted image

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 15:02:22   
Anonimen
Kdaj bo knjiga dejansko natisnjena, nimam pojma. Kot prvo jo še pišem. Sem nekje na polovici - predelala sem čas do svoje polnoletnosti, torej do poroke. V knjigi je vse skupaj krepko bolj podrobno, pa tudi kakšen bolj sočen detajl je noter. Opisi krajev in ljudi so točni, tukaj pa so za še živeče ljudi samo kratice, za pokojne so pa prava imena. Razen, če me bodo dediči pokojnih tožili. Naj pa me, pa kaj. Tako ali tako sem skoraj več po sodiščih, kakor doma. V knjigi so dodane fotografije ljudi, krajev in določenih spominov na dogodke, da si človek lahko vse skupaj malce lažje predstavlja.
Pa tudi potem, ko bo vse napisano in lektorirano, bom morala najprej najti kakšen milijonček za samozaložbo (razen, če katera predlaga kakšnega sponzorja user posted image ), potem bo šlo pa naprej. No, obvestila vas bom v vsakem primeru.
Tale osnutek je pa posledica tega, da ponoči v službi pri mili volji nisem imela česa početi, pa je bila tole ideja... OK, če ste za, dobite danes ponoči nadaljevanje... Velja...

(odgovor članu clea)
  Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
19.4.2006 18:12:13   
Mariposa
Jaz sem definitivno za nadaljevanjeuser posted image user posted image

_____________________________

Ko tonemo, je najbolje, da potonemo prav do dna,
saj se lažje odrinemo kvišku, če se najprej dotaknemo tal.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družina)
20.4.2006 0:11:38   
klepetka
jaaaaaaa,nadaljevanjeuser posted image user posted image user posted image user posted image

_____________________________



(odgovor članu Mariposa)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Osnutek avtobiografije (naš blok in stano...
20.4.2006 3:16:22   
Anonimen
2. del: Naš blok in stanovanje

Ko se je "stric" B. s svojo družino odselil od nas, sva imeli kar na lepem z mamo eno sobo popolnoma zase. Druga soba je bila od "babice" in "dedka", tretja pa je bila dnevna soba. Pravzaprav je bilo celo stanovanje tako, kot se spodobi.
V drugem nadstropju nekega bloka ob Celovški cesti v Ljubljani. V pritličju bloka je bila trgovina. Moral si mimo nje, da si prišel do vhoda v hodnik bloka. To je bil vedno zanimiv podvig (za otroka, seveda) - pozdraviti vse prodajalke, pogledati, če imajo kaj novega ali pa, če so spremenili cene, pa upati na kakšen bonbonček... Skozi vhodna vrata (na katere so šele po koncu mojega otroštva namontirali ključavnico - boste kasneje izvedele, zakaj) si prišel na hodnik, kjer si najprej zagledal starinske poštne nabiralnike. Eden je bil tudi naš. Dokler sem bila otrok, je bil večinoma prazen. Če odštejemo položnice in časopis Delo, na katerega je bila naročena "babica". Po kamnitih stopnicah in ob leseni ograji si se najprej povzpel v prvo nadstropje, kjer je živel nek terorist (po karakterju, ne po poklicu). Star poslovnež z upokojeno ženo, ki si ni upala niti pisniti, in z duševno prizadetim sinom, starim cca. 40 let. Ta sin je bil edini, ki je bil v tej družini normalen, pravzaprav. No, pa še teroristov ta drugi sin, mlajši, ki je bil dovolj pameten, da se je odselil, saj je vedel, da ga bogati očka ne bo razdedinil. Našel si je ženo, ki se je po hodniku bloka vedno sprehodila najmanj dvakrat, da jo je lahko kdo videl, kako ponosno nosi nov krzneni plašč. Grozna je bila.
Nasproti tega terorista je živela neka gospa, ki je nekje v mojem zgodnjem otroštvu ovdovela. Tega se spomnim zato, ker je bila ta gospa dobra prijateljica moje "babice", pa čeprav je bila sorodnica teroristov na sosednjih vratih. In ko je mož te gospe umrl, je bil do pogreba doma. Jaz si tega sploh ne znam predstavljati, ampak vseeno. Gospod je ležal v dnevni sobi na kavču. Pokojni, lepo prosim. In ko so se je šla moja "babica" poslovit od njega, me je vzela s sabo. Tega obraza zlepa ne bom pozabila. Pokojnikovega, namreč. Od takrat sem prepričana, da so pokojniki za v mrliško vežico, ne za na domači kavč, pa naj kdor hoče reče, kar hoče.
V drugem nadstropju, poleg nas, je živela še ena teroristova sorodnica. Stara kakor zemlja, vitalna pa bolj od otrok. Vse ljube dneve je preživljala sama doma in ni šla popolnoma nikamor, razen na balkon. Mož ji je že zdavnaj umrl, otroci pa so se odselili. In gospa je bila seveda blokovski inšpektor. Če ni gledala čez balkon, je pa skozi okno na cesto ali pa skozi kukalo na vhodnih vratih. Seveda, kot zakleto, je živela točno nasproti naših vrat. Vse videla in vse slišala - kar ne bi bilo treba.
V tretjem nadstropju sta živeli neporočena profesorica brez otrok in njena mama. Profesorica je bila prav simpatična ženska, njena mama, vdova, pa tudi. Velikokrat sem bila pri njiju, saj se je k tej profesorici hodil igrat tudi njen nečak, ki je bil približno mojih let. In bili so zelo ugledna družina. Ona še danes poučuje na Škofijski gimnaziji v Šentvidu v Ljubljani (mislim, da slovenščino in primerjalno književnost, karkoli že to pomeni), tudi njena mama je bila iz iste stroke, profesoričin brat pa je slavni ginekolog-porodničar, ki ga, vsaj po imenu, zagotovo vse poznate - dr. Tomaž Tomaževič. Da sem se jaz rodila pod njegovo kontrolo, je bilo kar logično, seveda. Vsaj tako mi je rekla moja pokojna mama. In njihovo stanovanje je bilo čudovito. Polno starin in okraskov s celega sveta. Prevzelo me je vsakič, ko sem stopila vanj. In profesorica je imela v svoji sobi celo skladovnico raznovrstnih knjig vseh vrst, ki sem jih dobesedno požirala z očmi, na sredi sobe pa je imela tisto veliko, starinsko, prav profesorsko mizo, polno študijskega gradiva, kjer je tudi popravljala teste svojih učencev. Jaz pa sem ji pridno kukala pod prste, ko mi je razlagala, kaj je prav in kaj ne. Najbrž je tudi to eden od razlogov, zakaj sem imela slovenščino vedno 4 ali 5.
Nasproti nje je živela neka družina - oče, mama in dva odrasla otroka, hči in sin. Čisto nič posebnega niso bili. Nič vpadljivi, nobene posebnosti. Razen tega, da so bili lastniki nekega lokala pri porodnišnici. Pojma nimam, ali je bila to Štorklja ali kaj drugega.
Čisto na vrhu, na zadnjih vratih, pa je do nekaj let pred mojim rojstvom živela še ena slavna osebnost. Kaj morem, nekoč je bil to eliten blok, samo za premožne ljudi, kar sta moja "babica" in "dedek" definitivno bila. Ta zvezda pa je bila slavna glasbenica Dubravka Tomšič-Srebotnjak.  Jaz je nisem nikoli osebno spoznala, je pa velikokrat prišla na obisk k profesorici. Takrat pa jaz nisem mogla na obisk. Je bila elita na kupu, ne otroci.
Naše stanovanje je bilo pa gromozansko. Vsaj meni, kot majhnemu otroku, se je tistih 100m2 zdelo neskončnih. Zdi se mi, kakor da sem že po samem prostoru lahko hodila nekaj ur, kaj šele iz sobe v sobo. Imeli smo predprostor, velik cca. 20 m2. Z garderobnimi omarami, leseni steni z ogledalom in posebno omarico za telefon, zraven pa je bil še fotelj.
Skozi edina vrata desno iz predprostora si prišel v mojo in mamino sobo (kasneje samo mojo). V njej je bila velika zakonska postelja, pa moja mala posteljica, dva omari, komoda z ogledalom (pravzaprav mamino kozmetično svetišče) in moj igralni kotiček. In imeli sva modre stene.
Iz predprostora naravnost si skozi desna vrata prišel v dnevno sobo. Najprej si se pogreznil v debelo preprogo s klasičnim vzorcem. Imeli smo zaprt kamin, v katerega je dedek vztrajno nalagal drva, dokler je bil še živ. Ja, centralne kurjave pa ni bilo, saj je ta kamin ogrel celih 100m2, če so bila vrata dnevne sobe odprta. Na sredini sobe je bila velika, okrogla miza s šestimi stoli, kjer sta "babica" in "dedek" sprejemala obiske. Celo svojega računovodjo je imel dedek, dokler je še delal. Bil ja galvanizer in menda eden redkih, ki so imeli sklenjeno pogodbo z Mehanotehniko v Izoli, kjer so izdelovali igrače. In moj "dedek" je izdeloval vse kovinske dele za vse igrače, ki so jih tam proizvedli. Dnevna soba je premogla še kavč, trosed, kjer je dedek počival po kosilu (ki je bilo vedno točno opoldne), in dva fotelja, s katerih smo gledali televizijo. Črno-belo, lepo prosim. Pa še ena velika omara z vitrinami, kjer je bila spravljena pijača za goste, pa starinske knjige, pa še tisti radio na velik, okrogel gumb,... Mislim, da se mu je reklo Opatija. Al' je bil pa Savica, nisem prepričana. Joj, kakšno veselje sem imela obračati tisti gumb. Potem se mi je pa fajn zdelo, ko sem poslušala radijske postaje iz Beograda, Varšave in Berlina, razumela nisem pa nič.
Skozi vrata levo naravnost si prišel v spalnico od "babice" in "dedka". Ta soba je bila vedno temna in hladna - na njuno željo. Na tleh sta imela lakiran lesen parket, pohištvo pa je bilo iz temnega hrastovega lesa. Zakonska postelja, dve garderobni omari, dve nočni omarici, in spet komoda z ogledalom, da se je "babica" lahko pogledala vanj, preden je šla ven. Pa še ena nižja omarica, kjer je bila spravljena posteljnina. Iz nje je vedno dišalo po prašku, mehčalca pa "babica" ni nikoli uporabljala.
V kuhinji, v katero si prišel skozi leva vrata, smo imeli na tleh topli pod. Premogli smo štedilnik (kombinacija 2x elektrika, 2x plin), ampak plinovoda pa ne. Smo imeli kar plinsko jeklenko, ki sem se je vedno bala in se je še danes. Imeli smo majhen hladilnik s zamrzovalnim predalom, posebej skrinje pa ne. Zraven je bil predalnik, v katerem so bila spravljena zdravila in recepti. Pa seveda kuhinjski elementi, z enojnim pomivalnim koritom in bojlerjem (ki si ga moral sproti prižigati, da si imel toplo vodo). V kotu kuhinje, tik pod oknom, pa je bila miza s klopjo in stoli. Na mizi je vedno stal radio, ki je bil naštiman na program Val 202. Še danes se spomnim, kako sem poslušala novice o nivoju slovenskih rek, osmrtnice in tisto "Poslušalci čestitajo in pozdravljajo". Prav na tem radiu pa sem slišala tudi opozorilo, naj ne hodimo ven, če ni res nujno, ko se je zgodila katastrofa v Černobilu.
Balkon je bil razmeroma majhen, morda 3m2. Imel je žičnato, ampak stabilno ograjo, in kamnita tla, na katerih so mi dovolili, da se igram z vodo (drugje se nisem smela). Na balkonu je bila majcena mizica in zraven dve "pručki" za sedet. Z balkona si videl na celotno naselje za našim blokom, kar mi je prišlo, kot otroku, zelo prav, saj sem že z balkona videla, kdo od prijateljev in prijateljic je na igrišču, in sem imela doma takoj razlog, da povem, zakaj moram ven.
Imeli smo tudi majhno shrambo. Ločen prostor v stanovanju. V njej so bile samo police in na njih je "babica" hranila vse dobrote, ki so me vedno mikale. Seveda so bile na ustrezni višini in brez njenega dovoljenja kljub temu ni šlo.
Tudi WC in kopalnica sta bila ločena. Imeli smo veliko kopalno kad, še dvakrat večji bojler za toplo vodo (ne morem verjeti, ampak na dnu bojlerja so bila vratca, skozi katera si lahko nalagal drva in vodo v njem segrel tudi tako, ne da bi ti bilo treba vklapljati elektriko - kristus, kje so to našli, ej!), običajen umivalnik in nad njim omarico z ogledalom ter seveda pralni stroj. Katerega si moral obvezno držati med centrifugiranjem, drugače se je tako sprehodil po kopalnici, da je za sabo potegnil električni kabel in se izštekal. Obup.
In v tem stanovanju je moja malenkost preživela 18 let svojega življenja. Prvih 18 let, seveda...


< Sporočilo je popravil Kerensa -- 20.4.2006 4:59:08 >

(odgovor članu klepetka)
  Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Osnutek avtobiografije (moja družba v otr...
20.4.2006 4:29:47   
Anonimen
3. del: Moja družba v otroštvu

V blokovskem naselju, kjer sem živela, je bilo vedno veliko otrok vseh starosti, tako, da je bilo nemogoče, da bi mi bilo kdaj dolgčas. Prvič so me pustili samo ven, ko sem bila stara okrog 5 let, prej pa me je vedno spremljal "dedek". In ker so ugotovili, da sem samostojen otrok, me kmalu niso več kontrolirali. Je bil pa v parku med bloki vedno, kakor nepremičnina, dedkov prijatelj, Marjan, ki nas je nadzoroval (vse otroke). Uglajen starejši gospod, upokojen profesor, ki nas je imel vedno vse otroke okrog sebe. S svojo preveliko pokojnino nam je z veseljem dajal denar za sladolede in bonbone, potem pa nas je učil zemljepis - kar je bila njegova stroka. Kmalu smo otroci poznali cel svet, na igrišču smo se pa izgubili.
Moja prva prijateljica, s katero imam stike še danes, je bila L.. Stanovala je v hiši nasproti našega bloka. L.-jina mama je bila vrstnica moje mame in tudi onidve sta bili v otroštvu prijateljici. No, kakor sem jaz slišala, sta bili bolj tekmici. Tekmovali sta, katera bo dobila boljšega fanta, katera bo boljša v šoli in podobno. V šoli je vodila L.-jina mama, pri fantih pa moja. Kar ji menda L.-jina mama ni nikoli oprostila in je menda o moji mami začela razširjati kup lažnih govoric. Moja mama pa, kakršna je bila, se ni niti najmanj sekirala. Menda jo je namerno povabila na svojo poroko in ji namerno podarila poročni šopek, češ - zdaj se pa še ti poroči. No, ja, da je potem dobila "kajlo" od patronažne sestre, je pa že druga zgodba. Vse se vrača, vse se plača. In pri L. sem preživela veliko časa. Skupaj sva se igrali (L. je 2 leti mlajša od mene) po večkrat na teden.
V samem naselju pa nas je bilo toliko, da se nas niti prešteti ne bi dalo. Hm, da se nas poskušam spomniti po imenih... Barbara in Goran (brat in sestra), Elvisa, Lara, Simona (danes priznana modna oblikovalka), Branimir (sin nekega vojaškega poročnika, torej je ime logično), Špela in Rok (brat in sestra), Drago, Klemen (kasneje moj sošolec v OŠ), Lena in Marko (brat in sestra), Katarina, Ana (moja sošolka v OŠ) in njena sestra Špela, pa še dve sestri, Urša in Polona,... Pa še kakšen bi se našel. Skakli smo z gugalnic (v daljino), se zvijali na obročih na igralih, zidali gradove v peskovnikih, frnikolali na pesku, skakali "ristanc", se šli skrivalnice in "med dvema ognjema", čez stojala za preproge smo se šli odbojko, ob stene blokov smo nabijali teniške in druge žoge, na travi smo se lovili, v hišicah se šli "družine"... Nikoli nam ni bilo dolgčas. Ko smo nekoliko zrasli, smo poleti hodili na Bazen Ilirija (prej sem tja hodila z "dedkom") in v Bazen Tivoli, kjer smo se potapljali, špricali z vodo in tekmovali, kdo prej preplava celo dolžino bazena, zraven smo se pa še tresli, kdo si upa skočiti v ta globok bazen. Bili smo stalni gostje na Šišenskem hribu, ki je bil v celoti naš, od Rožnika do Mosteca. Poleti smo se tam igrali kavbojce in indijance in po hribu si lahko naletel na kup improviziranih hišic, zgrajenih iz vej in listja, pa seveda obdanih z mahom in spetih z vrvicami. Od doma smo prinesli cele kupe malenkosti in potem smo te svoje bunkerje opremljali, da bi kdo v njih dejansko lahko živel. Cilj je bil seveda neopazno odkriti nasprotnikov bunker, ga podreti in mu odnesti vso opremo. Imeli smo boljše varnostne ukrepe kakor McGyver in G7 skupaj, v današnjih časih. Stara, zapuščena skakalnica pa je bilo glavno oporišče, kjer smo imeli mirovne sestanke in kjer smo sprejemali nove člane. Pozimi smo se sankali z Rožnika dol v Mostec, kar je trajalo celih 5 minut, gor pa smo, tudi po bližnjicah, pešačili eno uro. Spomnim se, da nam je nekega dne tako prekipelo, da smo začeli ustavljati mimoidoče sprehajalce in jih prositi za denar, da bomo naredili žičnico. Vsi so se tako smejali, da nam je vsak dal "za sladoled". Ki smo ga, ne da bi naši starši vedeli", seveda tudi takoj kupili v najbližji Emoni v našem naselju. Na jasi sredi hriba pa je bilo pravo smučarsko središče Šiškarjev. Najbolj smo zavidali neki Vesni, ki je živela v edini hiši tik ob smučišču. Njej pač ni bilo treba priti od doma do tja - ona je samo odprla vrata in je že bila tam.
Kasneje, ko smo začeli hoditi v šolo, je bilo časa za vse skupaj nekoliko manj, ampak smo pa vse nadoknadili ob večerih in ob vikendih, ko se nas do trde teme ni spravilo domov. Pogovarjali smo se o šolskih snoveh, pa kako pisati "plonk listke", pa kje jih skrivati in katerih učiteljev se je treba bati (vsi smo bili v isti šoli) in podobno. Na vidiku so bile tudi prve simpatije med nami, ki smo jih seveda ljubosumno skrivali, dokler je šlo. Kadar je kdo kaj takega izvedel, je seveda takoj raztrobil naprej, in to je bila najmanj za tisti teden glavna atrakcija. Saj se spomnite tiste "lubček in lubica, to je lepi par...". Nadaljevanja smo si pa sproti izmišljali. Imeli smo seveda tudi svojo himno in pravila svoje druščine.
Še največ sem se družila s Katarino. Danes nimam pojma, zakaj sva se takrat tako zelo ujeli. Verjetno zato, ker sva si bili tako različni. Danes nimava več stikov (na njeno željo, priznam). Bila je (no, saj je še vedno) hči snažilke in poštarja. Takrat še ni bilo nacionalizma in ni nikogar motilo, da ni Slovenka. Tako delovnih staršev, kakor sta bila njena, sem srečala malo v svojem življenju. Živeli so v skromni garsonjeri v bloku in v tistih redkih trenutkih, ko me je Katarina vtihotapila k njim (ko ni bilo nikogar, saj drugače njena starša nista dovolila obiskov), sem se čudila, kako lahko trije živijo na manj kakor 30m2. Kuhinja in soba, kjer si se komaj premikal in kopalnica, kjer se skoraj nisi mogel obrniti. Ampak njim očitno ni nič manjkalo. Katarina mi je zaupala vse sočne skrivnosti, ki so nas otroke zanimale. Celo skrinjico, kjer sta starša hranila skupni denar, mi je dala v roke. Pa nič bat, nisem nič vzela. Pa ona tudi ne. Prešteli sva pa seveda vse. Ona je bila tista, ki me je prepričala, da sem ob nedeljah začela z njo hoditi k maši. In med tednom popoldan dvakrat k verouku. Ker je bilo zame to nekaj novega (niti krščena nisem bila), sem seveda šla. In tudi hodila, dokler nisem spoznala vsega, kar me je zanimalo. Velikokrat je šla zraven tudi Katarinina mama. Hodile smo v cerkev v Kosezah. Župnika Jožeta ne bom nikoli pozabila, tako fajn je bil. Živel je v hiši le streljaj stran in vedno se je vozil s kolesom. Star, belolas gospod. Župnik v pravem pomenu besede, ne pa to, kar se danes najde po cerkvah. Ampak ker nisem bila krščena in ker nisem bila pri obhajilu, mi ni nikoli pustil, da se postavim v vrsto za hostijo. Tako, da je še do danes nisem poskusila. Prav v kleti te cerkve smo preživeli tudi "kao" bombni napad na Ljubljano med vojno za osamosvojitev. Potem smo pa tekli domov.
Potem, ko smo začeli hoditi v šolo, pa smo si prijatelje našli tudi tam. Jaz sem bila vedno nekako bolj fantovski tip in dokler smo bili še otroci, ni bilo nobenega problema, da sem se igrala s fanti, ne z dekleti. Fantom še ni bilo nerodno, da imajo dekle med sabo. Igrali smo nogomet, tekli šprint in si v razredu, pod stoli, delali "skrivne hodnike v bunkerjih". Barbike in podobna navlaka me ni nikoli zanimalo. In imela sem tudi vso fantovsko zaščito pred drugimi. Ko pa smo odraščali, je pa to počasi začelo postajati "čudno". Fantom je bilo nerodno, če sem bila z njimi, nekatera dekleta so se me pa izogibala, ker sem bila "fant". In ker sem bila še med bolj majhnimi in drobnimi (po starših, seveda), so si nekega dne, ko sem prišla v šolo v popolnoma novi zeleni majici, ki sem jo dobila iz Italije, zame izmislili vzdevek "zelena punčka". In to sem ostala celo nižjo stopnjo OŠ. Po imenu se skoraj nisem več oglašala.

Ta mamina Italija je bila v šoli dostikrat jabolko spora. Vse, kar sem imela, je bilo italijansko, in to takrat ni bilo ravno v navadi. Kdor je imel kaj iz tujine, je bil po eni strani frajer, ki so mu vsi zavidali, po drugi strani pa se ravno zaradi tega niso hoteli družiti z njim. Še dobro se spomnim, kako sem cel teden sedela sama v klopi, ko sem prišla v šolo z nalivnikom, ki se je ob stiku s telesno toploto segrel in spremenil barvo iz zelene v rumeno. Zavist na višku, pa mir v klopi.
Potem so postale atraktivne knjige iz zbirke "5 prijateljev". Vse punce so hotele biti Anne, tako, da sem si jaz mirne vesti prilastila Georgino. In potem so me vsi klicali George. Še celo nekatere učiteljice, saj sem imela med poukom pred sabo na mizi večkrat kako knjigo iz te zbirke kakor pa šolski učbenik. Približno v tistem času sem se tudi odločila, da bom napisala kako podobno knjigo. Sama.
Največ sem se družila s sošolkami Dašo, Ano, Matejo in Elviso. Z ostalimi se nekako nisem ujela. Ali so bile piflarke (kar jaz nisem bila nikoli) ali pa tako zelo načičkane, da nisem našla nobenega skupnega interesa. Fantje so pa tako ali tako postali skupina zase. Ana je bila skoraj moja soseda. Hči dveh knjigarnarjev, zaposlenih v Mladinski knjigi. Anina mama mi je velikokrat uredila, da sem dobila vse šolske knjige pravočasno. In še danes jo velikokrat srečam, ko grem kupit kako knjigo dol v Konzorcij. Pa tudi pri njih na obisku sem bila kar naprej. Dostikrat sem bila tudi pri Daši, ki je bila iz bogate družine. Večina sošolk ji je zavidala, jaz pa niti najmanj. Materialne stvari mi niso nikoli pomenile dosti, saj sem imela svojega dovolj. Njihovo stanovanje je bilo obito v črn les z vgrajenimi ogledali in v njem si se mimogrede izgubil. Vsaj jaz sem se, ko sem iskala WC. V času osnovne šole so ravno zidali hišo na drugem koncu občine in ko so se preselili, sva nekako izgubili stike, ker sva bili predaleč narazen. Vem samo to, da je danes tudi ona podjetnica, kakor sta njena starša, in da ima rojstni dan na isti dan kakor moj sin Jan. Z Matejo sva se razumeli nekje do začetka višje stopnje, ko jo je začela dajati puberteta. Takorekoč čez noč so bili pomembni samo fantje in make-up. OK, no, pa še frizura. Nekaj časa je imela celo obdobje, ko je govorila tako izumetničeno, da je pri najboljši volji nisi mogel razumeti, kaj ti hoče povedati. K njej domov sem šla razmeroma rada, ampak samo takrat, ko se njena mama, zaposlena pri Triglavu, ni drla na njenega očeta, naj si končno že enkrat najde službo. Elvisa pa je bila preprosto dekle, ki sem jo nazadnje srečala pred nekaj leti na Tromostovju. Povedala mi je, da se ženi. V šolskih časih pa ni nikoli pri ničemer komplicirala in to mi je bilo na njej všeč.
Smo pa imeli v šoli neko "afno", kateri se je smejala cela šola. Drobceno dekletce, še manjše od mene. Temnolasa in pravzaprav zelo simpatična. Problem je bil pa v tem, da se je svoje simpatičnosti nekoliko preveč zavedala in se je zaradi tega tako "nosila", kakor da bi bila najmanj super-manekenka. Stara je bila 12 let, ko je nosila visoke pete kakor odrasle ženske, se ličila kakor predsednikova žena in si okrog sebe ustvarila "šolsko elito". Kdor je bil z njo, je bil car. Kdor ni bil, se ga je preziralo. Kje sem bila jaz, je jasno.
Imeli smo pa v naselju tudi eno resnično lepotico. Izrezano Brigitte Bardot. V mladih letih, seveda. Česa takega nisem videla nikoli prej in nikoli kasneje več. Ko je hodila po cesti, ni bila nikdar sama. Vedno je imela najmanj tri fante okrog sebe. Raje več kakor manj. Vsem se je smehljala in vsi so stegovali roke proti njej. Držali so ji torbo in jakno, jo pospremili čez cesto in še marsikaj. Že ko je stopila iz bloka, so jo najmanj trije čakali zunaj. In šli za njo v Emono in spet do doma. Grozno. Ampak Brigitte se je očitno dobro počutila. Me prav zanima, kdo in kje je ona danes.
Pa še tretja gospodična iz naselja je bila znana. Visoko, suho dekle, rjavih las in obraza kakor "kobila", če veste, kaj mislim. Bleda polt, izbuljene temne oči in spodnja čeljust (brada) za vsaj 3 cm naprej od ust. Vsak dan je hodila po pločniku čez naselje, za njo pa na levi strani mama in na desni babica. Obe vdovi. In očitno je, da sta hčerko razkazovali po naselju in iskali primernega snubca zanjo. Da je nihče ni hotel, je jasno. Njej pa sta doma, kot zapriseženi sovražnici moških, govorili, da je najlepša in da si zasluži samo najboljše. Hec je v tem, ker je gospodična to verjela in se nosila kakor sama kraljica. Prav zanimivo je bilo vsak dan spremljati to žensko procesijo na sprehodu čez park. Kako smo se nasmejali... Ona pa ni nikoli dojela, da se smejimo njej.


< Sporočilo je popravil Kerensa -- 20.4.2006 5:06:02 >

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
20.4.2006 4:54:52   
Anonimen
Klinc vas gleda... prsti mi bodo odpadli... dost mate za eno noč... user posted image user posted image user posted image

Jutri pa dobite 4.del: Šola in hobiji v otroštvu, in če bom pri volji, še 5.del: Najstniška leta. Ampak za slednjega dvomim, ker je razdeljeno na tri poglavja (Zabava; Prvi fant; Novo življenje) in je malo preveč za naenkrat. Saj sem potem cel vikend frej (ne bom v službi), pa vam bom to gor nalepila.

Aja, pa če bi od česarkoli rade kakšno podrobnost, morate to napisat, veste? user posted image user posted image user posted image  Ne pozabite, da je to samo osnutek.

< Sporočilo je popravil Kerensa -- 20.4.2006 5:06:50 >

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
20.4.2006 11:22:06   
clea
SUPER user posted image .Komaj čakam nadaljevanje.Ti se pa kar spočij za vikend Kerensa, predvsem prste :)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
20.4.2006 11:59:53   
Nasy
user posted image     jst sm čist not padlauser posted image pa zdej težko berem drugo, ker je tvoje pisanje modrouser posted image super, kerensa!
Pa saj to itak vešuser posted image


_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

(odgovor članu clea)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
20.4.2006 13:11:00   
AjdaK
Zanimiv 2. del , sploh, ko se prepoznaš v opisu ene sicer nepomembne stanovalke, tvoje soimenjakinje, da o ostalih sosedih ne govorim.

(odgovor članu Nasy)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
20.4.2006 15:29:20   
Anonimen
Kuga? A se ****? Pa zakva si pa pol AjdaK, madonca? Sej bi mogla bit D.G., če me spomin ne vara... user posted image user posted image user posted image

U, mater, da mi nisi zamerla, k sem napisala tko, kukr sm... Sej veš, otroško razmišljanje. Ampak res me niste nikol motil, pa tut na splošno ste bli full mirni. Pišuka, pa ti si bla pol tista, k se mi je zmeri smehljala na štengah, k si me srečala... Jao... nazadnje, k sem te vidla (pa sploh ne vem, kolk je že od tega), si bla v nekih enodelnih jeans hlačah, k si bla noseča...

Če si ta prava, valda... Ampak kakšna teroristova sorodnica ne moreš bit... Ker si napisala stanovalka in soimenjakinja... Mater, jav se mi  na privat, no, šus babji! user posted image user posted image user posted image  

(odgovor članu AjdaK)
  Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
20.4.2006 18:04:38   
Mariposa
Jao Kerensa, zaradi tebe sem zjutraj zamudila na šiht, ker kar nisem mogla bratuser posted image user posted image Obvladaš!user posted image

_____________________________

Ko tonemo, je najbolje, da potonemo prav do dna,
saj se lažje odrinemo kvišku, če se najprej dotaknemo tal.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: Osnutek avtobiografije (napovednik)
21.4.2006 0:12:25   
barakuda
NORO!!! user posted image user posted image user posted image
Tudi jaz nestrpno pričakujem nadaljevanje!

(odgovor članu Mariposa)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: Osnutek avtobiografije (šola in hobiji v ...
21.4.2006 3:22:14   
Anonimen
4. del: Šola in hobiji v otroštvu

V vrtec sem šla s štirimi leti starosti. Mama me je najprej želela vpisati v najbližji vrtec, Najdihojco na Vodnikovi cesti. Spomnim se, kako sva šli tja na obisk oz. kako je šla moja mama "preverjat teren". Tačas, ko se je pogovarjala z eno od vzgojiteljic, sem se jaz igrala z ostalimi otroci, ki so bili tam. Kakšen je bil pogovor, nimam pojma, vem samo, da je moja mama doma "babici" rekla, da me ne bo vpisala v vrtec, kjer ima občutek, da bi "otroku zadrgnili vrat". Kaj je s tem mislila, se mi niti ne sanja, saj je bilo meni v tistem trenutku tam prav všeč. Na morebitne kasnejše obiske vrtcev me ni jemala s sabo, na koncu pa sem pristala v vrtcu v Spodnji Šiški, do katerega sva imeli (pri moji hoji) vsako jutro pešačenja za približno 15 minut in to ob glavni, Celovški cesti. Vsako jutro sva prečkali Celovško cesto pri Stari Cerkvi, pri slaščičarni Jagoda (ki stoji še danes), in se znašli pri neki majhni zasebni trgovinici. Vedno sem se tam ustavila kakor pribetonirana in niti za korak naprej nisem hotela, dokler nisem dobila tistih majhnih, okroglih bonbončkov v oranžni plastični škatlici v obliki pravokotnika, ki se je odpirala na vrhu. Hudiča, da se ne spomnim imena... Tudi imena skupine v vrtcu se ne spomnim, vem pa, da sem imela vzgojiteljico, ki ji je bilo ime Paja. Zanimivo ime, ni kaj, ampak si je nisem zapomnila po tem. Imela je drugo "posebnost", ki se je meni zdela takrat zelo nenavadna. Ko smo se po stopnicah v vrtcu vzpenjali v zgornje nadstropje, je s svojimi salonarji na stopnico stopila samo s konico čevlja. Meni, kot otroku, nikakor ni šlo v glavo, kako je možno, da ne pade, če pa na stopnico takorekoč niti ne stopi... Jasno, da je prav tako prišla na vrh kakor vsi mi, otroci. In v vrtcu sem bila edini otrok, ki po kosilu ni hotel spati na tistih ležalnikih, ki smo jih privlekli iz omar.
Leto kasneje sem šla (v isti stavbi) v malo šolo. Takrat so bile zelo moderne male, gumijaste figurice Smrkcev. In jaz sem jih imela toliko, da sem jih v malo šolo nosila v vrečki. Vsakič, ko je moja mama prišla iz Italije, mi jih je prinesla nekaj. Skupaj z "dodatno opremo" sem gradila prave Smrčje vasi. Drugega tako ali tako nisem imela za početi, saj sem pisati in brati že znala. Pa sem se rajši igrala.
Tudi doma sem imela polno sobo igrač. Plišastih, pa malih gumijastih, pa polno knjig in slikanic. Vedno sem si našla kaj za početi. Zvečer, pred Dnevnikom na TV Ljubljana 1, sem gledala risanko. Spomnim se tudi še tiste reklame s tremi zajčki, ki so si umivali zobe, potem pa smuknili pod odejo. Ob nedeljah dopoldan pa je bil seveda na vrsti ŽivŽav. Najraje sem imela Smrkce. Z dedkom sva pozimi skupaj gledala smučarske tekme in navijala za Bojana Križaja in Jureta Franka. Gledala sva smučarske skoke in navijala za Primoža Ulago. Proti večeru sem se tudi vtihotapila v dnevno sobo in izpod velike mize spremljala Dinastijo in Pod krinko. Mamine in "babičine" oči so bile prilepljene na ti dve nadaljevanki. Prva nadaljevanka, za katero se spomnim, da sem jo res gledala, je bila pa Vrnitev v paradiž- Kratkolasa ženska je bila Tara, kajne?
Potem je prišel vpis v osnovno šolo. Mama me je hotela vpisati na OŠ Spodnja Šiška, na Gasilski ulici, kamor je hodila tudi sama. Celo s Tomažem Domicljem sta bila sošolca, kakor mi je enkrat razlagala. Ampak v šoli so ji povedali, da me mora vpisati v tisto OŠ, ki spada pod našo krajevno skupnost, to pa OŠ Spodnja Šiška ni bila. In tako sem pristala na OŠ Riharda Jakopiča. Ki sploh ni bila slaba šola in verjetno še danes ni. Nekoliko starejšega letnika, ampak zelo stabilna, prostorna in funkcionalna. Vsaj meni se zdi taka.
V 1.d razredu je bila moja razredničarka (in učiteljica za vse predmete) gospa Emilija Nanut, žena slavnega dirigenta. Starejša gospa svetlorjavih las (verjetno pobarvanih), v pleteni jopici in vedno prijazna. Učilnico smo imeli v pritličju šole, kakor se za prvošolčke spodobi. Če se prav spomnim, sem sedela v tretji koloni klopi. Prav v prvem razredu je bil tisti naroden pripetljaj z mojim nalivnikom, ki je spreminjal barve. Spomnim se, kako je sošolca Matjaža ugriznil pes in je prišel v šolo s povito roko. Vsi so mu govorili, kako je "bogi", jaz pa sem ga vprašala, katere pasme je bil pes. In neke noči so nam tudi vlomili. Vsi učenci so puščali torbe med tednom v razredu, samo jaz sem jo nosila domov (takrat me je šola še zanimala). In tako sem bila jaz edina, kateri ni nič izginilo. Lopov, kdorkoli je že bil, je šel premetat vsako torbo posebej in izginilo je tudi nekaj učbenikov. Narkoman, verjetno.
Za šolo, na drugi strani igrišča, je bil dom za duševno prizadete. Kadar smo se mi igrali nogomet, odbojko ali kaj drugega, so nas oni vedno gledali z druge strani žičnate ograje, za katero so se držali. Zanimali so me, pa si nikdar nisem upala stopiti do njih, ker sem čutila, da so drugačni. Pa tudi nič kaj pretirano pogumen otrok nisem bila.
V drugem razredu smo se preselili v prvo nadstropje šole, na vrata zraven šolske knjižnice. Imeli smo učiteljico Marijo, tudi starejšo gospo z nekaj odvečnimi kilogrami. Ženska je bila pravui terorist, verjetno že na koncu z živci po najmanj 30-ih letih svoje učiteljske kariere. Vpila je, grozila in metala svoj šop ključev v otroke. Jaz sem se mu vedno uspešno izognila.
V tretjem razredu smo šli še eno nadstropje višje. Naša učiteljica je bila Majda. Visoka, vitka ženska tridesetih let, s kratkimi temnimi lasmi in očali. Danes lahko rečem, da je bila pametna in da je delovala umirjeno. Pravo nasprotje popoldanske vzgojiteljice Lee, ki nas je imela v varstvu. Hujšega človeka na šoli zagotovo ni bilo. Šele danes vem, da je to, kar je počela, kaznivo. Popoldan, ko smo delali domače naloge, je morala biti čista tišina. OK, to še razumem. Da eden drugega ne motimo. Tisti, ki je samo malenkost po pomoti z nogo brcnil v stol, ali pa se nekoliko zvil in popraskal, kaj šele kaj hujšega, je bil pa "bogi". Vstala je od svoje mize, prišla do njega in ga tako zlasala, da je bilo groza. Enkrat je sošolki Ani celo izpulila cel šop las. Uživala je v izživljanju nad nami in enkrat je njena roka doletela tudi mene. Ampak sem tako začela vpiti, ko se me je samo dotaknila, da mislim, da se je ona ustrašila, da me bo kdo slišal pred učilnico, in prišel pogledat noter, kaj se dogaja. Potem se mi ni nikoli več približala.
V četrtem razredu... uf, ne spomnim se razredničarke. Kako je pa to možno? Prav, luknja v spominu.
Potem pa se je začela višja stopnja. V petem razredu smo začeli z angleščino, s katero na srečo nisem imela nobenih hujših problemov, saj sem se jo veliko že sama naučila doma, ob televiziji. Eno leto pa smo imeli tudi srbohrvaščino. Še danes jo govorim in pišem "bez problema", ampak s cirilico sva bili pa vedno skregani. Znam samo črko D (začetnico svojega imena), vse ostalo mi je pa enako kakor kitajske pismenke. Imela pa sem sošolko, ki je cirilico brala tako tekoče, kakor mi beremo naše črke. Vstajala je bo petih zjutraj (pri 11-ih letih!) in se učila, zvečer pa je bila z istim razlogom pokonci tudi do 23-ih. Noro...
Z zemljepisom in zgodovino prav tako nisem imela nobenih posebnih problemov. Rada sem raziskovala svet in ljudi, pa čeprav samo preko knjig. Nepomembne podatke, kakor npr. koliko pšenice so pridelali Kitajci leta 1658, sem zavestno izpustila. Sem pa rada hodila s prstom po zemljevidu in ugotavljala, kje so gore, kje je morje, katere živali živijo na določenih področjih, kakšno je običajno vreme v drugih državah in podobno. Pri zgodovini pa so me vedno zanimale pokojne osebnosti, ki so kaj konkretnega ustvarile. Jaz pa sem si potem o njih ustvarila svoje mnenje, pa čeprav drugačno od zgodovinskega. Za zgodovino smo imeli nekega profesorja, ki se je ravno v tistem času ločeval od žene. In ko ga potem skoraj tri mesece kar na lepem ni bilo, so se po šoli razširile govorice, da se je poskušal obesiti. Resnice tako ali tako nismo nikoli izvedeli. Je pa bil prav ta profesor tisti, ki nam je napovedal, da bomo nekoč lastniki državnega premoženja. Seveda takrat nismo vedeli, da govori o certifikatih.
Edini predmet, pri katerem pa sem verjetno maksimalno sodelovala, pa je bila slovenščina. Nisem edina, ki sem bila dobra v tem, ampak bila sem pa edina, ki sem se s slovenščino ukvarjala iz zanimanja, ne iz nuje. Rada sem brala, rada sem pisala. Spisi, opisi, nareki in podobno so bili zame eden večjih užitkov, za ostale pa prava muka. Ko so nekateri pri nareku komaj prijeli nalivnik v roke, sem jaz že napisala stavek, ki ga je povedala profesorica. Ja, moja profesorica Mojca Honzak. Danes piše učbenike, kakor jaz vem. Prav rada bi jo srečala. Malce težje so mi šle po mojem mnenju nepomembne letnice rojstev in smrti, ampak bila sem pa navdušena, ker je profesorica videla, da me zadeva zanima, in se je zato toliko bolj ukvarjala z mano. Njej sem najprej omenila, da si želim napisati knjigo. In ker doma nisem imela pisalnega stroja, je rekla, da mi bo uredila, da bom po pouku, če bom želela, lahko uporabljala tistega v učiteljski zbornici. Kar sem seveda navdušeno pograbila in ostajala v šoli do teme. V razredu pa je bila zavist, saj v zbornico nihče drug ni imel neomejenega dostopa. Kar pa mene sploh ni zanimalo. Samo, da sem lahko pisala, pa je bilo vse v redu. In tako je pri mojih 13 letih nastala moja prva knjiga Grajska gospodična.
To je bilo pravzaprav že v sedmem razredu. Profesorici sem jo dala za prebrat in nekega dne mi je čisto mimogrede povedala, da jo je poslala na nek natečaj. V trenutku mi je postalo tako nerodno, da bi se najrajepogreznila v zemljo. Kljub temu pa sem slaba dva meseca zatem najprej njej pokazala vabilo, ki mi ga je poslalo društvo pisateljev, da naj se udeležim zaključne prireditve v Galeriji na Dunajski cesti, nasproti Gospodarskega razstavišča, kjer bodo tudi izbrali zmagovalca. Seveda to nisem bila jaz, saj je prednjačila poezija, sem pa dobila posebno priznanje za sodelovanje kot najmlajša natečajnica. Nenazadnje sem imela samo 13 let.
In približno takrat sem začela tudi na veliko brati. Vpisala sem se v knjižnico Šiška in v njej preživela takorekoč ves čas, ko nisem bila v šoli. Domov sem hodila šele, ko so jo zapirali. Prebrala sem vse možne romane, od Vicotrie Holt do tistih črnih detektivk z rumenimi napisi. Otroške knjige sem požirala kakor za šalo. Udeleževala sem se vseh kvizov v knjižnicah in na večini sem zmagala. Nagrade so bile knjižne, česar sem se še posebej veselila. Knjižničarke so me poznale kakor svojega lastnega otroka. Prebrala sem vse možne revije, ki so ležale v čitalnici. V Stopu sem zbirala sličice, v Pilu sem se nasmejala Teti Justi (saj je bila Justi, ne?), v Jani sem brala zgodbe. Večkrat sem šla tudi v knjižnico v Vodnikovi domačiji, kjer so imeli TV in videorekorder, kjer sem gledala vse od risank in dokumentarcev do mladinskih filmov. Nikoli mi ni bilo dolgčas. In spomnim se obeh knjižničark, Olge in Suzane.
Naravoslovni predmeti pa mi nikoli niso šli od rok. In v glavo. Fizika, kemija in biologija so bili... nekaj iz drugega sveta. Od fizike sem uspela dojeti to, da če stvar vržeš v zrak, zaradi težnosti pade na tla. Bravo jaz! Pri kemiji sem si zapomnila formulo za vodo, namesto periodnega sistema pa sem imela na mizi križanke KIH. Če se jih še katera spomni... Pri biologiji pa, vsaj prvo leto, tako ali tako nihče ni resno sodeloval. Rože niso nikogar zanimale, živalske maščobe tudi ne. Kar je bilo zanimivega, je bil seks, ampak nam je bilo tako ali tako vsem preveč nerodno, da bi karkoli zinili. Samo dveh stvari se spomnim od tega. Profesorica nas je prosila, naj povemo čimveč izrazov za kondom, ki jih poznamo. Ko je eden od sošolcev zinil "ola guma", smo se mu še cel teden smejali. Naslednji teden pa sošolki, za katero smo vsi vedeli, da zna, pa je postala rdeča kakor paradižnik, ko bi morala povedati, kaj je erekcija. In je bila raje tiho od sramu. Cvek je seveda sledil... Čeprav je znala. Šus babji...
In v sedmem razredu smo imeli tudi novo profesorico matematike. Liljano Intihar. Pri najboljši volji se midve nikakor nisva ujeli. Zamerila se mi je že prvi dan, ko mi je prepovedala čigumi, česar mi prejšnja profesorica ni (vse, samo, da je imela mir pred mano). Liljana pa je bila drugačna. Zahtevala je svoje in od tega ni odstopila niti za milimeter. Moje pomanjkljivo znanje matematike je hitro odkrila in zdelo se mi je, da me temu primerno tudi zafrkava in namerni sprašuje, da mi lahko daje minuse in enke. Da bi se pa jaz učila, pa seveda ni šlo.
Takrat me je tudi zelo zanimala astronomija. Poznala sem takorekoč vse. Planete, črne luknje, razdalje, temperature in podobno. Naredila sem nekaj referatov na to temo, da sem si izboljšala oceno, v prostem času pa sem si predstavljala, kako bodo na Zemljo prišli zeleni marsovčki. Brala sem knjige o NLP-jih, duhovih in Atlantidi in popolnoma padla v mistični svet. V katerega še danes verjamem. Vedela sem vse o Bermudskem trikotniku in kdaj je kdo tam izginil, poznala sem teorije o Atlantidi in si celo ustvarila svojo lasto, pa tudi na parapsihološko področje sem se spustila.
V tistem času se je od nekje pojavil moj oče. Pojma nimam, od kje. In tudi ne vem, zakaj sem mu sploh povedala, da imam probleme z matematiko. Pa sva odpešačila v Center Ljubljane, na konec Trubarjeve ulice, kjer je bila včasih tovarna koles Rog, kjer so imeli tudi svojo tovarniško trgovino. Kupil mi je BMX-a, edino kolo, ki sem si ga takrat želela. Tako športno je izgledalo. In je rekel, da mi to kupi zato, da naredim matematiko. Darilo za vnaprej, bi rekla. Pričakovala sem, da bo čez čas prišel preverit, ali sem matematiko res naredila ali ne. Vse dneve sem presedela z učbenikom v rokah. S sabo sem ga nosila celo na igrišče. V približno treh tednih sem se naučila snov celega leta in tudi, če bi me kdo sredi noči zbudil, bi mu takrat vedela povedati karkoli. Še danes lahko sanjam stavek "kvadrat hipotenuze je vsota kvadratov obeh katet." Presneti Pitagora. Preklela sem ga kot še nikogar prej. Še do danes ga ne morem pozabiti, čeprav se mi danes niti sanja ne več, kaj ta stavek pomeni. Samo še formulo znam napisati. Pa da me ne bi kdo prosil za razlago, lepo prosim...
In kaj me je gospa Liljana vprašala na koncu leta, pri moji zadnji možnosti, da svek iz matematika spravim na pozitivno oceno? Od vseh možnih stvari, ki sem jih znala (in potem očitno iz jeze zanalašč pozabila) - točno Pitagoro! In popolnoma nič drugega! Vprašala me je edino stvar, ki sem jo vedela že pred začetkom svojega intenzivnega trotedenskega učenja! Danes ji moram priznati, da je imela dobro taktiko.
Biologijo in fiziko sem še nekako spackala skupaj, pri kemiji pa je bilo enako kakor pri matematiki. Ali se nauči celo snov ali pa boš oponavljala sedmi razred. Jasno, da sem se raje potrudila in se zadnji mesec v 7. razredu vse naučila. Prvo vprašanje, ki sem ga dobila, je bilo, kakšna mila poznam. Ker si pod besedo "milo" nisem predstavljala čisto nič drugega kakor navadno žajfo, sem bleknila, da trda in tekoča. In sem dobila 2. Ampak to je bila pa traparija. To je bila dvojka iz usmiljenja, se mi zdi. Uf, ne maram usmiljenja. Še danes ne.
Tudi osmi razred je bil nekako podoben sedmemu. Takrat smo imeli tudi tista presneta eksterna preverjanja iz slovenščine in matematike. Pri slovenščini seveda nobenega problema, pri matematiki pa sem bila bolj pri dnu. Pa se nisem čisto nič sekirala. Ker sem bila dovolj razočarana že od prej, ko sem pri šolski socialni delavki izvedela, da se ne bom mogla vpisati v policijsko šolo. Takrat deklet namreč še niso sprejemali. In, razočarana, kakor sem bila, sem šla popolnoma brezvoljna na informativne dneve. Prva šola, ki sem si jo šla ogledat, je bila tudi zadnja. Srednja upravno-administrativna šola na Poljanski ulici v Ljubljani. Pritegnila me je ena sama stvar. Računalniška učilnica. Rada sem imela računalnike in ker ga doma nisem imela, sem si mislila, da ga bom pa pač imela v šoli. Kaj konkretno naj bi kot upravni tehnik delala, me pa sploh ni zanimalo. Všeč mi je bil hodnik šole oz. stopnišče (spominjal je na tistega iz Beverly Hillsa 90210) in všeč mi je bilo to, da so bili pred šolo slastni sendviči Pinki. To je bilo vse, kar je bilo pomembno.
V osnovni šoli pa so se začele priprave na zaključni izlet in valeto. Sicer bodo družinske finančne razmere, ki so se krepko spremenile v tem času, prišle na vrsto v drugem poglavju, ampak dejstvo je bilo, da moja mama ni imela denarja ne za eno ne za drugo stvar. In tako sem bila jaz edina v razredu, ki nisem šla ne na končni izlet ne na valeto. Predrago, je rekla mama. In pri tem je ostalo. Kupila sem sicer fotografijo z valete, ki jo imam še danes, ampak kake pretirane koristi pa nikoli nisem imela od nje. Pravzaprav mi je to, da nisem šla na valeto, prišlo še prav pri podelitvi spričeval. Šele tam so se namreč spomnili, da je treba za prireditev valete, ki je bila že mimo, prinesti še dodaten denar (poračun vsega) in dokler ga učenci niso prinesli, niso dobili spričevala. Jaz sem ga pa dobila takoj.
No, skoraj takoj. Sem imela pa drugačen problem, ki sem ga tudi po svoje rešila. Šele na koncu osemletke sem izvedela, da moja mama že več mesecev ni plačala šolske malice in kosila. Ker sem vedela, da jih tudi ne bo, sem se morala znajti po svoje, da sem prišla do spričevala, saj so mi rekli, da ga ne dobim, dokler ne bodo obveznosti poravnane. Prosila sem jih, če mi ga dajo, da ga odnesem v srednjo šolo, pa niso hoteli. Ne glede na to, da sem jim povedala, da tam potrebujejo dokaz za moje ocene. Potem sem pa šolsko socialno delavko prosila, če ga grem lahko vsaj v zbornico fotokopirat, da jim odnesem kopijo. Kaj mislite - sem prišla nazaj?
V srednjo šolo so me pa sprejeli, ja. Sem imela dovolj točk. Prav vesela sem bila, ko sem svoje ime zagledala na tisti njihovi oglasni deski...

< Sporočilo je popravil Kerensa -- 21.4.2006 3:33:59 >

(odgovor članu barakuda)
  Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: Osnutek avtobiografije (kako je bilo pa d...
21.4.2006 4:42:38   
Anonimen
5. del: Kako je bilo pa doma

Ko sem bila v OŠ še v nižji stopnji, mi je umrl "dedek". Na njegovem pogrebu sem po dolgem času srečala svoje "sorodnike". Strica B. z ženo M., bratranca U. in sestrično K., pa prišli sta obe pravi teti, Veronica iz Kanade in Lenka, ki je živela na Krku na Hrvaškem. Prišel je dedkov brat Avguštin z ženo Vero, pa družina Makovec iz Domžal in še mnogo drugih. Samega pogreba se bolj slabo spomnim. Samo tega, kako so dajali "dedkovo" krsto v grob. In "babice", kako je jokala. Poročena sta bila več kakor 50 let. Vsa čast.
Približno leto dni po pogrebu se je "babica" odselila v dom za ostarele na Kunaverjevi ulic v Dravljah. Vsak vikend sem bila tam pri njej na obisku, ob sobotah in v ob nedeljah. Hodila sem ji po svež kruh v bližnjo pekarno, potem pa sva šli skupaj ven na sprehod. In ko je ona sedela na klopci in uživala v lepem vremenu, sem se jaz "igrala" z drugimi otroci iz tistega naselja. Velikokrat sva z "babico" tudi v skupni dnevni sobi doma gledali televizijo, proti večeru pa sem šla počasi domov. Včasih, ko sem imela čas, sem jo na hitro obiskala tudi med tednom. Vedno me je bila vesela.
Žal je približno leto dni zatem umrla tudi "babica". V starosti nekaj čez 80 let (kakor "dedek") je dobila raka na ličnici. Kožnega raka, ki se je preveč razširil. Žal. Na njenem pogrebu sem takorekoč zadnjič srečala svojo "družino", če ji sploh lahko tako rečem. Tokrat samo ni bilo mojega strica Ferija, ki je vmes tudi umrl. Njegovo hišico ob Blejskem jezeru so pa podrli. Kar na lepem so namreč ugotovili, da je bila postavljena na zaščitenem območju. Da tudi to obstaja?
In ko ni bilo več #babice" in "dedka", je doma postala prava norišnica. Moja mama je šele takrat ugotovila, kako drago je bilo vzdrževanje tako velikanskega meščanskega stanovanja. Sama je s prodajo oblačil in obutve sicer zaslužila dovolj za preživetje, za karkoli več pa ne. Kar na lepem mi ni več mogla kupovati šolskih potrebščin, ker je morala plačati elektriko, da je niso odklopili. Na vse šolske izlete sem hodila brez malice, ker je bilo doma treba plačati telefon. Ni bilo več denarja za sladolede in bazene, ker je bilo treba plačati vodo. In podobno. Takorekoč čez noč sem ostala brez vsega. Pa saj pravijo, da so otroci prilagodljivi. In jaz sem bila res.
K finančni stiski je veliko pripomogel mamin takratni partner Bojan. Tisti, ki je rad pregloboko pogledal v kozarec. Vse prevečkrat mu je moja mama raje dala zadnji denar (takrat so bili ravno boni, se mi zdi, med dinarji in tolarji) za liter vina, samo, da je bil doma mir. Sploh ji ni bilo pomembno, če je na račun njegovega alkohola trpela moja šola. In ko je mamina prijateljica Ančka videla, kako se izogibam domu (raje v knjižnici v miru kakor doma med alkoholom), me je povabila k sebi v službo. Delala je na vratih kinodvoran, kakor biljeterka. Torej tista, ki je trgala vstopnice pred vstopom v kinodvorano. Da je mene spustila noter zastonj, je bilo kar jasno. Največkrat je bila v takrat novo-odprtem Kinu Dvor (bivši Kino Sloga), kjer so začeli vrteti "normalne" filme. In jaz sem videla vse. Vsaj dvakrat tedensko sem šla pozno popoldan peš v Center in v kino, v filmski svet pa sem se popolnoma vživela. Ko je šla nekaj let kasneje v penzijo, mi je bilo prav žal. Takrat sem tudi jaz nehala hoditi v kino.
Nato pa so se doma začeli tudi problemi s stanovanjem. Šele takrat sem izvedela, da "babica" in "dedek" nista bila nikoli lastnika tistega stanovanja, ampak sta imela, kakor je bilo takrat v večinski praksi, samo dosmrtno stanovanjsko pravico. Lastnik stanovanja pa je bil prav tisti terorist, ki je živel pod nami. Njegov sin je bil pa upravnik, kakor so meni razložili. In stanovanjske pravice moji mami niso hoteli podaljšati. Imeli so pač to pravico, po zakonu. Moja mama pa ni hotela iti ven, ker seveda ni imela kam. Terorist jo je dal na sodišče, da nezakonito zaseda njegovo nepremičnino. Taki postopki se že od nekdaj očitno vlečejo leta, ampak moja mama je iz nekega čudnega protesta nehala plačevati tisto minimalno najemnino. Potem se ji je pa še fajn zdelo, ker je bilo nekaj denarja viška (višek pa tak!), da ga je njen Bojan lahko zapil. Vse za ljubi mir, pravijo.
Posledica je bila pa seveda taka, da so na je šlo na koncu pravzaprav vse k vragu. Telefon so odklopili in Telekom je tožil mojo mamo. Odklopili so elektriko in nanjo se je spravil še Elektro Ljubljana. Ker teroristu (lastniku) do izreka sodbe ni preostalo drugega, ji je poslal še položnico za plačilo stavbnega zemljišča za cel blok. Lastnik celega bloka je bil pa prav on, kakor jaz vem. Kdo bi vedel, kako mu je uspelo, da so tako položnico na Občini napisali na mamino ime. Ampak glede na to, da se je sivolasi gospod vsako jutro točno ob 9:00 iz svoje garaže nekam odpeljal z Mercedesom, je očitno le še nekaj delal in imel tudi kakšno priročno zvezo na določenem koncu. Skratka, moja mama je kar na lepem postala dolžnica strašanskih zneskov, jaz pa v 100m2 velikem stanovanju brez elektrike in z mrzlo vodo. Da bi kdo od kje prinesel vsaj drva za tisto pečico v kopalnici, ni šans. Moja mama si pa že ne bo mazala rok z drvmi in sekiro. Jaz pa tudi ne. Sem imela raje odejo in en pulover več.
Plina za štedilnik že zdavnaj ni bilo nikjer več, pa tudi električni del se je uporabljal bolj malo, saj je bil hladilnik večinoma prazen. Kar je že bilo, se je kupovalo sproti, v minimalnih količinah, in večinoma za takoj pojest, torej brez kuhanja. Kajti pomivati posodo v ledeno mrzli vodi sredi zime je živa muka, verjemite. Tudi pralnem stroju je potekel rok uporabe in nihče ni imel denarja za popravilo ali pa za drugega. Nekaj časa smo prali pri mamini prijateljici, potem pa v mrzli vodi s praškom na rokah. Še ena groza.
Da ni bilo TV-ja, je bilo jasno, radio pa je igral samo takrat, kadar je bil denar za baterije. Ki so tako ali tako šle v enem dnevu. Zmajeve, madonca. Po stanovanju smo hodili s svečami v rokah kakor duhovi in se spotikali ob mačke. Ja, za mačje konzerve je pa mama vedno nabrala denar. Tudi mački so imeli prednost pred mano. Karkoli smo hoteli početi, je bilo treba podnevi, kajti ponoči ni bilo luči. In glede na to, da sem imela jaz že v osnovni šoli izmenski pouk, sem se velikokrat šele po temi vračala domov. Lahko sem šla samo še direktno spat ali pa sem v postelji, z baterijo v rokah, brala eno od knjig iz knjižnice. Da bi koga kdaj takrat povabila na obisk, seveda ni bilo šans. Pa ne zaradi mene. Meni je bilo vseeno. Mamo je bilo sram, kaj bi drugi rekli. Pa so tako ali tako vsi vedeli.
Stanovanje smo takrat že nekoliko "preuredili", kakor zdaj temu rečem. Kar je bilo vrednih kosov pohištva, je moja mama prodala. Kam je šel denar, nimam pojma. Dobila je nekaj denarja kot dediščino po "babici" (od njenih delnic) in edino, kar sem imela jaz od tistega, so bili rolerji, ki mi jih je kupila v Trstu. Še velikokrat kasneje so mi prišli prav, ko nisem imela denarja za žeton za avtobus, peš je bila pa svinjsko dolga pot čez Ljubljano, kamorkoli sem že šla.
Preživnine zame oče ni nikoli plačeval in tudi s policijo ga moja mama ni mogla najti, ker se je vztrajno skrival. In to počne še danes. Vloge za otroški dodatek zame pa mama nikoli ni hotela vložiti, ker je bila prepričana, da so vsi na CSD-jih navadne svinje. Nikoli ni mogla pozabiti tiste patronažne sestre, ki ji je speljala mojega očeta. No, ja... Vsak zakaj ima svoj zato, a ne? Od tistega, kar je pa zaslužila, pa tako ali tako ni bilo nič, ker se je vedelo, kam bo šel denar.
In ko sem končala osnovno šolo, med počitnicami pri mili volji nisem vedela, kam naj se dam. Morja do takrat sploh nisem videla, če odštejem letno kolonijo v 4. razredu osnovne šole. Takrat je prišla do mene mamina prijateljica Milena, ki je delala v Centru Ljubljane v podjetju International Bussines Network. Ena prvih kataloških prodaj v samostojni Sloveniji, nič drugega. Tam je bila v administraciji in povedala mi je, da bi preko poletnih počitnic potrebovali koga, ki bi jim pomagal. Niti 15 let še nisem imela (imela pa sem potrdilo, da sem sprejeta v srednjo šolo), ko sem se šla vpisat v Študentski servis, da sem lahko dobila napotnico in šla delat.
Uživala sem. Potrebovali bi me sicer samo za od 8. do 14. ure, ampak jaz sem bila tam do 19-ih, ko so zapirali. Plačana sem bila po uri (450 SIT/uro) in avgusta, ko sem dobila julijsko plačo, sem vedela, da ne bo nobenega problema, da si kupim vse šolske potrebščine za 1. letnik. Tudi cel avgust sem delala od jutra do večera in v podjetju so me imeli prav radi. Nisem komplicirala in delala sem, kar so mi naročili, ker mi je po glavi hodil samo denar. Finančna samostojnost, ki sem jo spoznala v enem mesecu, pri 14-ih letih. Tajnicam sem hodila po kavice nekaj nadstropij višje, na pošto sem jim nosila pakete, zlagala sem kartoteke strank, sprejemala reklamacije v trgovini in urejala police z izdelki. Dnevi so dobesedno švigali mimo mene. Zvečer, po napornem delavniku, pa sem se z veseljem sprehodila po mestu. Kupila sem si Coca-Colo in sladoled, ne da bi se mi bilo treba bati, da bom naslednji dan lačna. Kupila sem si walkman in takrat moderno kaseto skupine E.T. (Electro Team). In je včasih res znalo biti "Tek je 12 sati", ko sem prišpešačila do doma. Namerno sem šla peš. Da sem se razmigala, uživala v glasbi in prigrizkih in razmišljala o tem, kako bo šlo naprej.
Septembra se je začela šola. Moram reči, da sem šla tja z veseljem. Tudi v firmi sem sporočila, da imam izmenski pouk in da bom en teden delala zjutraj, naslednjega pa popoldan. Nič niso imeli proti. Vstajala sem ob 6-ig zjutraj, pobrala torbo in šla na mestni avtobus št.5 ter se odpeljala na Poljane, kjer se mi je pouk začenjal ob 7:20. Pa sem vedno raje prišla malce prej, da sem si še v miru privoščila slasten Pinkijev topli sendvič. Strokovni predmeti so mi šli kar dobro, profesorja matematike sem pa hitro navadila, da imam pred sabo raje križanke in da me snov ne zanima. Roko sem dvignila samo takrat, ko mi je v križanki manjkal kakšen matematičen pojm.
Ustvarjanje skupin je bilo v srednji šoli že nekaj popolnoma običajnega, mene pa ni niti malo mikalo, da bi lezla kamorkoli. Kadilke so bile na eni strani, "fotomodeli" na drugi, "looserji" pa na tretji. Jaz že tako nisem spadala nikamor, pri vseh svojih problemih in obveznostih pa se mi tudi ni dalo ukvarjati z vsemi babjimi čenčami, ki so bile na dnevnem redu v sosednjem lokalu Stari Glej, kjer so sošolke znale včasih preživeti več časa kakor pri pouku. Jaz sem samo včasih ušla zadnjo uro. Pa ne zato, ker bi hotela špricati, ampak da sem lahko eno uro več delala in posledično več zaslužila. Hitro sem namreč izračunala, kolikšne so moje mesečne finančne potrebe in ker sem imela v glavi še veliko načrtov, sem jih tudi pridno uresničevala. Višek plače sem vedno zamenjala v ameriške dolarje že v banki in jih doma pridno skrila pod posteljo.
Edini dve sošolki, s katerima sem se ujela in s katerima imam stike še danes, sta bili Mojca in Darja. Vsaka s svojo življenjsko zgodbo, seveda. S to razliko, da je bila Mojca v Ljubljani, Darja pa v Logatcu, kar je posledično pomenilo, da sva več časa skupaj prebili z Mojco. Tudi ona je bila zaradi družinskih razmer finančno samostojna in imela je celo svoje stanovanje v Ljubljani, kamor sva večkrat šli. V tistem času se je ravno odprl prvi McDonald's na Čopovi in od takrat sem zaprisežena McDonald'sova stranka. Big Mac in vanilijev shake. Zakon. Še danes.
Po šoli sem šla do 19-ih v službo, po službi še kdaj pa kdaj v kino, doma pa sem samo padla dol od utrujenosti. Za 15-letnico pač to ni bil običajen dan. Nekega dne mi je vse skupaj zraslo čez glavo. Mami sem rekla, naj mi da vse položnice od elektrike, in sem jih šla plačat. Po več kakor enem letu je naše stanovanje dobilo luč! Mama je bila popolnoma navdušena, čeprav me je stalno spraševala, od kod mi toliko denarja. Čisto sem znorela, ker sploh ni opazila, da delam, ampak je mislila, da sem ves čas samo v šoli. Ja, seveda. Tistega dne sva tudi ločili police v hladilniku. Spodnja je bila moja, zgornja pa njena. Dogovor, da se stvari na tuji polici ne bova dotikali, je šel hitro v maloro. Z njene strani, seveda. Enkrat je izginil jogurt, drugič piščančja salama, tretjič kaj drugega. Potem sem pa jaz odnehala in jedla samo še zunaj. Enostavno sem ji zamerila, da je imela vedno denar za Bojanov alkohol, za mojo hrano je pa ni zanimalo. Zdaj naj bi pa jaz, pri 15-ih letih, financirala celotno familijo s hrano in stanovanjskimi stroški, maminega ljubimca zalagala z alkoholom, da bo mir, pa še šolo naj bi si sama plačevala? Na-a. Takrat sem potegnila črto pod financami. Tudi pri mačkih. Svojega ljubljenčka Desmonda sem vzela k sebi v sobo (bivša skupna soba mene in mame je bila samo še moja soba) in tam je imel ločene posodice za hrano in vodo od ostalih mačkov. Hotela sem, da gre ostala gruča mijavkajočih in kakajočih kosmatincev stran, pa se je moja mama tako zavzela zanje, kakor se zame ni nikoli. Takrat sem pa na svoja vrata namontirala ključavnico. In šla v službo.
Ko sem šla v drugi letnik, sem pregorela. Enostavno mi je šla vsa energija v 3 pi*** mat*****. Kar ni bilo nič čudnega. Pošteno se nisem naspala že več mesecev. Kuhana hrana je bila prej izjema kakor pravilo. Nobenega dopusta ali odmora. Vsaka izgubljena minuta je pomenila tolar manj. In vsak tolar manj je pomenil potencialno lakoto ali kakšno drugačno pomanjkanje. Tega pa si enostavno nisem mogla privoščiti. Pričkanje z mamo in njenim Bojanom je bilo na dnevnem redu. Obtožila sta me, da sem narkomanka, ker zaklepam sobo in vanjo sta mi celo vlomila, ko sem bila v šoli. Obtožila sta me, da s ukvarjam s prostitucijo, ker sem imela vedno dovolj denarja, pa še krepko čez 1000 Dolarjev našparanega. Doma je bila živa muka in res sem hodila tja samo še spat in nahranit Desmonda.
S sosedo L. sva se pa še vedno družili. In ker takrat ni bilo mobitelov, po hišnem telefonu pa se nisva mogli pogovarjati, ker so ga nam odklopili, sem si enkrat vzela čas in prihranila živce in šla z mamo v Trst, kjer sem si kupila walkie-talkije. Enega sem dala L. in tako sva lahko ob večerih, ko mi je uspelo prilezti do doma, mirno klepetali. Za baterije je bilo sedaj dovolj denarja.
In tako sva nekega večera, ko sem jaz sedela za svojo pisalno mizo (to je bilo od nekdaj moje svetišče) in brskala po nekem katalogu, kaj bi si kupila, klepetali o vsakdanjih dogodkih. Nakar zaslišiva vmes, med najinim pogovorom, nekako oddaljen moški glas. Mah, kaj moški - fantovski. Najprej sva mislili, da imava prisluhe. O CB in UKV frekvencah seveda nobena od naju ni vedela nič. Potem pa le klepetava dalje in ugotoviva, da ta fant nekaj govori nama. Da naju pravzaprav sliši. Kar nisva mogli verjeti. Kakor da bi se pogovarjali z nekom z drugega planeta, ne pa samo midve čez često. In fant je govoril v šifrah. Radioamaterskih, seveda, ki jih midve nisva razumeli. Spraševal naju je, kje imava QTH in kakšen je najin SKIP, pa stalno nama je pošiljal neke "osmičke". Kuga si reku, mater? A si Zemljan? Ko je on dojel, da nimava pojma, je začel govoriti "normalno" in ugotovili smo, da smo vsi v Šiški. Pravzaprav samo streljaj stran drug od drugega. Zakaj pa bi kričali v neke mikrofone, če pa se lahko dobimo?
In pred moj blok je priropotala oranžna bolhca z registracijo LJ-J7-508...

< Sporočilo je popravil Kerensa -- 21.4.2006 4:58:32 >

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: Osnutek avtobiografije (kako je bilo pa d...
21.4.2006 5:10:41   
anajmad
Vauuu,namest da bi likala,sem se prpopala za računalnik in brala tvojo zgodbo. Vsaka ti čast,dobra si,kaj si dala skoziuser posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image .
Res te občudujem.
en lpuser posted image D.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 23
   RE: Osnutek avtobiografije (kako je bilo pa d...
21.4.2006 6:29:51   
Anonimen
Mah kaj boš likala... brezveze... lej, jaz tut ne likam, pa čisto OK živim... malce pomečkano, pa vendar... user posted image user posted image user posted image

(odgovor članu anajmad)
  Neposredna povezava do sporočila: 24
   RE: Osnutek avtobiografije (kako je bilo pa d...
21.4.2006 10:15:20   
puncica
Super tole kerensa si sprintam in berem med počitkom, a boš še pisala dej no dej no user posted image Danes si nesem zraven na pregled. 

_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 25
Stran:   [1] 2 3 4 5   Naslednja stran >   >>
Stran: [1] 2 3 4 5   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Kako povečati možnosti za zanositev
To so načini za hitrejšo zanositev - spremljanje plodnih dni, zdrav življenjski slog in redni spolni odnosi. Ob težavah ...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Kam z otroki za noč čarovnic 2024?
Letos bodo noč čarovnic po Sloveniji zaznamovali številni dogodki za otroke, od zabavnih delavnic do strašljivih dogodiv...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?