Mina1
|
Tudi jaz sem vedno rekla, da imam 3 vodnarčke, 3 otročke, štela sem tudi svojega zraven seveda. In zdaj, ko sva se razšla samo z njegovo razlago, da sva se odtujila(?????), sem dojela, kako zelo jei n je tudi bil v bistvu neodgovoren, nezrel, otročji, ni bil kos dani situaciji, čeprav sva šla zavestno v to, da bova imela dva otročka, 13 let skupaj, od tega malo manj kot 5 let v skupnem gospodinjstvu, ko sta prišla tudi otroka... Pri meni je bilo vse na meni, jaz sem vlekla vse niti, vse je bilo narejeno, tudi on je recimo rekel, da sem najboljša mama obema otrokoma, da nanj sem pa nekako pozabila. Mogoče je res tako, pa bi mi recimomo bolj pomagal, pa bi bila tudi jaz bolj spočita in bi verjetno tako lažje in pogosteje negovala intimo, če me rezumeš. Pa sva se res samo oddaljevala, zdaj vidim. In pri mnogih moških je tako,d a vidijo le sebve, svoje interese, da oni gredo lahko ven, ti pa ali ja ali pa ne. Normalno je tudi, da otrok spremni ritem in to za 100% in se je treba prilagoditi, mnogim stvarem odreči in malo potrpeti. Evo, recimo, mi bi bili glih sedajle nekako "na konju", večji je star 4,5 let, piškotek pa danes točno 1 leto in pol, tisto najhuje je mimo, ker mi smo imeli doma res hudo kombinacijo pri obeh: trma, nespanje, ultra živahna pobalinčka, jaz pa iz meseca v mese bolj utrujena, izžeta, nezainteresirana...do momenta, ko se je NJEMU nekaj zgodilo v glavi ali pa dol med nogami in je pripeljal ON do tega, da smo sedaj narazen. In je težko, boli in bo še dolgo bolelo, ker ga imam jaz še vedno neiizmerno rada. Moja zgodba je sicer malo drugačna, pa vseeno, hotel sem povedati le to, da je mojega njegova mama vzgojila tako, da bo večni otrok, še vedno nista prerezala popkovine, vidi le sebe. Nevem...probajta doreči, da ne pripelje do kakšne žalostne situacije, ker tako tudi ne boš mogla naprej, kajne...
_____________________________
I don't care what they say, I just wanna live my life
|