|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Odnosi v službi
3.11.2005 15:01:18   
Skorpija
Saj vem, da to ravno ne sodi na tale forum, samo kam drugam pa morda še manj...

Jaz imam v službi zelo čudno situacijo in me zanima, kako bi s tem opravili vi... delam v pretežno ženskem in ne prevelikem kolektivu, okoli osem oseb. Odnosi so bili pri nas vedno zelo prijateljski, veliko smo si zaupali med sabo, hodili skupaj ven in podobno... Sčasoma se je to pričelo v službi poznati - več je bilo izkoriščanja, prepirov, ki niso imeli s službo nič skupnega in zamer, kadar se je kdo postavil preveč zase. To se je dogajalo z vseh strani, da se razumemo, tudi iz moje.

Pred kakšne pol leta pa je meni počilo, ko sem izvedela par stvari, ki so o meni krožile naokoli in so bile čisto preveč intimne za službene pogovore. Tudi šefica žal ni znala odreagirati drugače, kot da me je poklicala na razgovor, ki je bil do mene precej napadalen. Potem sem se zaprla vase in odnose v službi postavila na striktno službeno raven - pogovori povezani z službo, po službi nobenih pijač in nobenih domačih pogovorov. To mi je pomagalo zriniti se čez poletje, vendar zdaj ugotavljam, da sem vsem še večji trn v peti kot prej. Veliko jih uživa kadar me lahko kaj zbadajo, se postavljajo pred mano in zdi se mi, da stalno iščejo neko šibko točko, kjer bi me lahko prizadeli.

Ker greva s partnerjem na ICSI in ker seveda pregledi in vse ostalo zahteva precej časa, sem morala tudi v službi povedati kaj me čaka, v upanju, da bo šefica to zadržala zase, kar ji zaenkrat še uspeva. Vendar pa vem, da se pri nas glede tega veliko ugiba, predvideva in zaključuje za mojim hrbtom. Enostavno se s tem ne znam več boriti in včasih se počutim, kot da sem med tropom hijen, ki samo čaka na truplo. Velikokrat se v službi počutim grozno osamljeno in postavljeno na stranski tir, kajti nikoli recimo ne dobim pomoči, kadar je preveč dela - za razliko od ostalih. Edino, kar me rešuje, je to, da delam tudi stvari, ki jih drugi ne počnejo in si s tem razbijam monotonost.

Kakšne odnose imate v službi vi in ali menite, da je moja trenutna pozicija, se pravi zaprtost in komunikacija na izključno službeni ravni v takem kolektivu res pametna?

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 15:35:06   
rija
Absolutno je pametna. Distanca namreč.

Si probala tudi drugo skrajnost, pa se ni obnesla.
Glej, prijatelje si izbiraš na osnovi svojih in njihovih lastnosti. Sodelavce ti zbere nekdo tretji. Lepo je, če se z njimi dobro razumeš, še lepše je, če ti uspe odnos ohraniti na službeni ravni.

Sama si lahko občutila, kam privede preveč prijateljstva med sodelavci. Odnos, ki bi moral biti služben, profesionalen, se začne krhati, ker eni o drugih preveč vejo....

Glede postopkov, ki te čakajo, verjemi, da so že itak velika preizkušnja za vsak par in velika psihična obremenitev, tako, da se ne obremenjuj s tem, kar si mislijo tvoji sodelavci. Oni imajo svoja življenja, ti pa svoje. Povej jim tisto minimalno kar je nujno, ker z večnimi prehladi svojih odsotnosti ne boš mogla opravičevati, ostalo pa zadrži zase. Predvsem pa se teh postopkov NE SRAMUJ! V taki situaciji se lahko znajde čisto vsak par.

Upam, da sem ti lahko vsaj malo pomagal.

Drži se reka: služba je služba, družba pa družba.

_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu Skorpija)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 15:57:34   
FRAČAFELA
Poglej prijatelje si izbiraš sama. Sodelavcev pa ne!
Si pa vendarle v občutljivem obdobju, in lahko da se tudi stvari zdijo malo preveč napihnjene, kot pa so v resnici. Mogoče si drobne stvari razlagaš po svoje in ker ne komuniciraš s sodelavkami, te potem še toliko bolj žre.
Vedi pa da lahko si prijateljska do sodelavk ali pa striktno zadržana, ženska družba je vedno trop hien!
Kar tako naprej! Služba je služba-družba pa družba. Sama si ugotovila da stvari ne peljejo v najboljšo smer, torej si se odločila pravilno!


_____________________________

Ljubi in boš ljubljen!

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 16:05:28   
Marogica
Nič kaj zavidljiva situacija. Odkrito povedano, ne bi rada bila v tvoji koži. Sama sem za sproščen odnos v službi, vendar v določenih mejah, ravno iz teh razlogov, ki si jih ti opisala. Človek ne zna več ločiti, do kod je prijateljstvo in kaj pomeni služba. Če so odnosi preveč osebni, izgine profesionalnost, ker so čustva premočno vpletena in objektivnost izgine. Ne gre več zato, če nekaj dobro in korektno delaš, temveč s kom in kako dobro se poznaš.
PRi nas je tako, kot sem ti v zgornjem odstavku opisala.
Zate pa bo res težko, ostati v tem kolektivu srečna in zadovoljna. Tudi odločitev, da greš na distanco, je trenutno najbolj pametna, predvsem iz razloga, da je bilo včasih drugače in te ženske "držijo" skupaj iz neke osebne pripadnosti. Vendar to ni dolgoročna rešitev. Kajti vaš odnos se je spremenil iz belega na črno in je za obe strani mućen. S tem, da si ti pač na slabšem, ker si očitno sama. V bistvu si odnos zelo nazorno opisala in ti odkrito povem, da bi me bilo groza iti vsak dan v službo-pod temi pogoji.
Najbolje bi bilo zate, če bi lahko menjala službo, kjer bi prišla čisto v novo okolje in začela znova. Seveda je vse to teorija, kajti vem, da v praksi ni tako enostavno najti nove službe. Vendar začni resno premišljati v tej smeri, kakšna je tvoja možnost, da najdeš novo službo.
Želim ti dosti sreče

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 16:11:37   
Skorpija
Hvala vam za odgovore punce, kajti res sem že malce zmedena... Nova služba žal trenutno ne pride v poštev, saj močno dvomim, da bi me kje zaposlili glede na to, da intenzivno delava na otroku, poleg tega pa mi sedanja služba zagotavlja res veliko socialno varnost. Zaradi tega sem se tudi odločila, da kakšne tri leta še zdržim, čeprav se seveda tudi zdaj ozrem če vidim kakšen dober razpis. Vendar pa bi res morala imeti srečo in zelo razumevajoče nove delodajalce...

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

(odgovor članu Marogica)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 17:46:08   
Primoza
IZVIRNO SPOROČILO: Marogica
Če so odnosi preveč osebni, izgine profesionalnost, ker so čustva premočno vpletena in objektivnost izgine. Ne gre več zato, če nekaj dobro in korektno delaš, temveč s kom in kako dobro se poznaš.
PRi nas je tako, kot sem ti v zgornjem odstavku opisala.


Ja, to je tipično v povprečni službi, vendar pa obstajajo tudi izjeme, npr. ožji tim v moji službi. Seveda pa je to odvisno tudi od ljudi, ki so zbrani na kupu, če so bolj temeljiteži in ne iskalci bližnjic ni prijateljski odnos nobena ovira, celo prednost pred ostalimi je. Seveda pa je namen sodelovanja v službi pošteno opraviti delo in ne lenarjenje.

(odgovor članu Marogica)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 18:21:35   
Gina
Hmm, ne razumem....kako te je povabila na razgovor, ker so ljudje govorili o tebi? Ne štekam.

Na splošno pa je moje mnenje tako: Čisto vseeno je, koliko vedo o tebi, ali vse ali nič, vedno te bodo tisti, ki jim nisi všeč, osirali in grdo govorili. Temu se ne moreš izognit. Lahko samo to vzameš zelo resno in se blazno sekiraš ali pa se temu smejiš in ti je vseeno.
O meni vedo v službi skoraj vse. Zelo intimnih reči ne, sicer pa večinoma zelo veliko. A ni boljše, da izvedo od mene, kot pa da si nekaj zmišljujejo? In če govorijo o meni mi je vseeno, naj pa. Saj stojim za tem, kar jim povem. Če pa kdo razširja laži, potem je pa ravno tako vseeno. Če kdo tem ležem verjame, ne da bi me vprašal, potem je labilna oseba ali vsaj ne vredna moje pozornosti. Take ne rabim med prijatelji, torej je vseeno, kaj misli o meni. Kdor pa hoče vedeti resnico, se bo pa itak pozanimal, a ne. Bistvo pa je to, da če ljudje čisto vse o tebi vedo, tebi to ne more nič škodit samo po sebi. Če nekomu ne boš všeč, bo rovaril proti tebi, če vse ve ali če nič. Samo če večini ljudi skrivaš svojo zasebnost, potem si mislijo:
- da si nedružabna
- da si zakompleksana
- da moraš zihr imet težave, če jih tako skrivaš
- mogoče mislijo, da si preveč visoka zanje, da si nekaj domišljaš
- ali pa si mislijo samo, da si ne vzameš časa za soljudi

Take reči so v ženskih kolektivih prej ena negativna stvar, kot da bi prinesle plus.

Še nekaj. Če se pa kdo spravi nate v službi (saj pravim, ne glede na to, ali kaj ve ali kaj ne o tebi, se bo spravil, če mu nisi všeč, ali če je ljubosumen nate ali karkoli pač že je razlog), se moraš pa Z VSEMI SREDSTVI branit. Tudi s pravnimi. Pa da ne boš mislila, da se meni ni bilo treba. Tudi na pravnike sem se obračala, dve leti sem se borila, ampak mi je ratalo. Ne boš verjela, potem te ljudje gledajo drugače. Tudi šefi. In kar naenkrat ugotoviš, da te tudi sodelavci drugače gledajo. In moraš jim odpustit. Zaradi sebe. A je smiselno se vsak dan kontrolirat, kaj boš rekel in kaj ne, pa ne hodit na kavo. jaz grem rada. Če zameriš, se itak glodaš samo sama. Saj drugi se ne. A je smiselno zdaj sebe kaznovat? Brez veze. Ljudje tudi čutijo, če si jim odpustil. Večina jih to spoštuje. Če pa ne, pa ni tvoj problem.

POmiri se, punca, postavi se zase, pa zaupaj ljudem. NIhče ti nič ne more.

(odgovor članu Skorpija)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 18:31:28   
CatJa
Ja, znana zgodba. To o pretiranem druženju. Spravljal se ni pa noben na mene. Al pa tudi, pa ne vem. Itak bi mi blo vseeno.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

(odgovor članu Skorpija)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 20:47:40   
kapica
Skorpija, jaz te absolutno razumem. Tocno kakor si ti opisala.
Jaz sem tudi hotela z vsemi dobro skozi priti, delala ko konj, samo da se opazi, da vidijo da sem delavna, da ne bi kdo rekel, glej jo lenobo, sploh nima pojma kaj je treba delat.
In ko sem cez cas spoznala s kaksnimi ljudmi delam, hinavski, laznjivi, leni, se nisem mogla vec zadrzati da ne bi kaj rekla.
Da skrajsam vse skupaj: en popoldan so me se necesa obtozli, nakar je izbruhnil iz mene ves bes, jeza, pac kar se je v teh dveh letih nabralo. Tako delavna kot sem, pravicna, vse bi naredila, potem pa vedno dopim po kapi. No, sefici sem vse povedala, sem mislila da mi bo pomagala, kako naprej. In kaj je bilo?  Takoj naslednji dan je vedel cel kolektiv kaj sem o komu rekla. Res ni bilo prav, da sem to naredila, branila sem se, nisem mogla v tistem trenutku drugace. Jaz z nobenim nisem imela problemov, slo je za splosno stvar, delo kot tako, ne pa sodelovci kot osebnost.

Ja, zamerili so mi vsi seveda, nihce se ni vec z mano pogovarjal, stvar pa je v tem, da je podsefica, ki je bila med pogovorom zraven vse desetkrat se napihnila. Jaz nisem bila sposobna z vsakim sodelavcem posebej se pogovorit, tako da je se do danes ostalo vse odprto.

V sluzbo hodit je za mene mesece bilo najvecja muka, pa ne zaradi dela, ki ga z veseljem opravljam, temvec zaradi njih. Ponoci nisem spala, bila depresivna, se sekirala, v glavnem kaj vse.

Od takrat naprej se tudi sama drzim tega, o privatnih stvarih nicesar vec ne izvejo. Pa briga me kar se za mojim hrbtom pogovarjajo. Ce kdo kaj vprasa, recem samo da je to moja privatna zadeva, naj si sami razlagajo.

Pocasi mi je pac postalo vseeno, ne gane me, ce je vse pravilno narejeno ali ne. Naredim samo svoje stvari in adijo.  Potrudim se toliko kolikor je minimalno potrebno, sefica tako ne vidi kdo res dela ali ne. Ona je z vsemi prijateljska ze celih 20- 30 let, ne vem kaj sem si sploh mislila takrat da bi  jaz lahko kaj spremenila na boljse, ko sem tam zadnja 3 leta. Nic, seveda bojo vsi skupaj drzali, stara poznanstva, j.....

Se opravicujem da sem malo zabredla, ampak mislim da je v taksno sluzbo strasno tezko hodit, ko ne vidis izhoda. Rabis pa jo.
Ampak tisti ki ne vejo kako tezko to zna biti, lahko recejo :pomiri se, postavi se zase. Ja? Kako pa? Proti 20 drugim.

Naja, saj ti nisem dosti pomagala, ampak s casom bos verjetno rudi ti tako hladna postala, da te to vse ne bo vec ganilo. Samo sprijazniti se je treba, in se cimbolj v svoje delo zatopit, pa ure hitro letijo.

Vso sreco ti zelim!!!

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

(odgovor članu CatJa)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 21:35:00   
Gina
Ampak kaj ste pa dosegle, punce, če ste še vedno zaprte in če še vedno ne hodite rade v službo? NIČ! Ve se slabo počutite. Ali se vaši sodelavci tudi? Niti slučajno ne. Saj imamo pri nas tudi kakšno, ki se je takole (iz meni neznanega razloga) zaprla vase. NIhče se ne sekira, saj nihče ne ve, kaj ji je napravil. Pa ne vem, če kdo čuti zamero do kakšne take, tudi če je kdaj kaj bilo.


Je pa tako, da sem jaz našim ženskam povedala, kar sem mislila v obraz, kakor tudi šefom. Najprej šefom , potem pa še v živo, ko je bila situacija primerna. Tudi to sem jim povedala v obraz, da so bile packe na kvadrat, in to hudobne packe. Nekatere so se mi kasneje opravičile, druge so mi razložile, kaj so čutile, da so tako ravnale, kaj jih je gnalo, tretje so gledale v tla, četrte niso imele namena se pogovarjat. Pa kaj potem. Karavana gre dalje. Jaz vsako jutro z veseljem vstanem in sem vesela, ker grem v službo. A bi morala sebi muko delat z vprašanjem, a se bo spet zgodilo? Če se bo, se bo, do takrat mislim pa srečno hodit v službo in verjet, da je življenje fajn in ne viset na preteklosti.
Pa ljudje se tudi spreminjajo z leti. Ne ostajajo isti. Nekateri napredujejo in to zelo. Nekateri pač ne toliko, samo enak pa ne ostaja nobeden.

(odgovor članu kapica)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 21:56:58   
kapica
Gina, saj mas prav, povedati je treba! Pa se je kaj spremenilo? Kakor zgleda se pri tebi je , super, fajn da rada gres v sluzbo, saj tako je prav!

Jaz tudi sedaj lazje v sluzbo hodim, pa ne zato ker sem kaj povedala in nekaj zakuhala, ampak zato, ker sem sama sebe spremenila. Saj ko sem svoje rekla, se nic ni spremenilo, kaj pa ces, proti  babam,ki ze leta skupaj drzijo? Pac vseeno mi je kak pa kaj. Se pac rezim in pretvarjam tam  vsem kak se mamo fajn, vsi smo vse pozabli, ja , super, ve ste najboljse, ve vse veste in prav naredite, koklje stare ( mislim sodelavke).

Malo me je zaneslo.
Ja, Gina saj mas prav, res ni prijetno tako v sluzbo hodit, morem pa rect da je boljse kot je bilo. Zgleda da manj kot naredis bolj te cenijo tukaj. Samo da si tiho in se sefom ne pritozujes. Ce pa kaj reces, pa te zivo pojejo.


_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 22:32:00   
Gina
NI tako, Kapica, res ne. A veš kaj so meni, ko se me drugače ni dalo zj..... naredili, ko se nisem dala? Šef je zbobnal na kup,  20 bab in vsi skupaj v zboru in vsak posebej so udrihali po meni in govorili čez mene take nsmisle in krivice, da ne moreš verjet. Samo zato, da bi me zdriblali. Ker se me je ena izmed žensk bala in sprožila gonjo proti meni. Ljudje so pa kot kure včasih, poslušajo in ne mislijo s svojo glavo. Takrat je bil edini trenutek v mojem življenju v službi, ko nisem več verjela, da mi bo ratalo. In jim je tisto leto uspelo - ampak sem bila sama kriva, rekla sem si, saj ne morem nič naredit in "hotela" (beri bila pripravljena) kar trpet ali kaj vem kaj. Ampak potem sem se sestavila skupaj, pa šla na višje inštance zahtevat svoje. Saj ni šef najvišje, daleč od tega, vsakega se da na zakonih dobit, kadar ga serje. Vse to se mi je pa dogajalo v času, ko sem imela 2 majhna otroka, mož me je varal, za kar sem vedela, pa nisem imela kam iti, leto dni nazaj mi je pa umrla mama, od česar sem bila psihično na psu, ker je bila moja najboljša prijateljica in zaupnica, ne le mama,  tako da še nikogar nisem imela, da bi mi nudil kakršnokoli pomoč, niti finančnih sredstev za odselit se. Ampak se nisem sprijaznila s situacijo. Sem se borila.
Ljudje te ne morejo imeti zares radi, dokler te ne spoštujejo. Čutijo, če si res iskreno zadovoljen ali igraš. Zato se moraš postavit zase. Potem te drugače gledajo. Takrat tudi ti lahko njih drugače gledaš, ker se drugače do tebe vedejo in tudi drugače mislijo. Če se imaš kaj rada, naredi kaj zase, spoštuj se. Vedno je možno premikat gore. Vedno, samo verjet moraš v uspeh. Če je meni uspelo, v tako obupno psihično nezavidljivih razmerah, ni vrag da ne bi tudi tebi.

(odgovor članu kapica)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 22:37:35   
Gina
Sem videla, Kapica, da si iz Stuttgarta. Jaz imam pa vendarle tako lepe spomine na to mesto, čeprav je v bistvu dolgočasno, ampak toplo, sploh ko veter zapiha a ne. Moj največji otrok je made in Stuttgart - čez 14 dni bo star 10 let. Tam je moj ex delal svoje časeuser posted image user posted image . Bi šla kdaj spet tja, na sever, malo se sprehajat....

(odgovor članu kapica)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Odnosi v službi
3.11.2005 23:20:48   
snorlax
Gina, pred tabo kapo dol. Ti si itak fenomen, vzor vsem tu na RR. Občudujem tvojo samozavest, imaš jajca, bi se reklo po domače.

Tudi moja zgodba je podobna, samo da se tudi jaz nisem zoperstavila, ker si nisem upala. Pri nas je bila situacija taka.

V ožjem kolektivu nas je bilo 5 babnic, ki smo se super razumele in se družile tudi privat. Včasih smo se tudi kaj sporekle, a kmalu pozabile in življenje je teklo dalje.

Potem je prišla ona.. Drugačna od nas, lepotica na prvi pogled, znala je šarmirati ljudi (beri moške oz. šefe), znala se je izivalno oblačiti, reči pravo besedo na pravem kraju ob pravem času.... Postala je šefova ljubica. O, tedaj so prišli hudi časi za vse nas. Vsaki se je na samem prilizovala in si jo spravljala na svojo stran. Kot pajkovka je predla niti. Za delo se ni menila dosti, saj ji ni bilo treba delati, za šefa je bilo važno, da jo je samo videl vsak dan in da ga je gledala s tistimi nedolžnimi (beri hinavskimi očmi), nosila minice in glooooboke dekolteje. Vse njeno delo smo opravljale me. Če se je katera pritožila šefu, je dobila kazen, ampak ne odkrito, tako hinavsko, čez par dni, npr. nisi mogel dobiti dopusta, takrat ko si ga rabil ali pa še več dela, pa si bil kljub temu najbolj len... Gorje tisti, ki se ji je postavila po robu. Nekatere so videle, da jim bo bolje, če držijo z njo, tiste so imele veliko ugodnosti - privat stvari so urejale med službo, vsak mesec denarne nagrade - stimulacije... Druge, ki smo kljubovale, smo trpele... Vedno sem bila na sestanku omenjena kot tista, ki nič ne dela, največ čveka, kliče privat s službenega telefona... Ravno takrat mi je umrla oseba, ki mi je bila zelo blizu, kar me je še dodatko psihično potrlo.

Skratka vse skupaj me je privedlo tako daleč, da sem se morala naročiti pri psihiatru. Možu sem rekla, da bom pustila službo, pa če bomo jedli samo krompir in zelje... Vsak dan sem jokala na poti iz službe in ponavljala jo v mislih zmerjala z besedami, ki niso primerne za javnost, da sem se do doma malo olajšala in se nisem preveč znašala nad svojimi najdražjimi. Skratka, v meni je tlelo od sovraštva, maščevanja, nemoči, krivice... Rotila sem boga, če je kje, naj mi pomaga.

Potem se je čez noč obrnilo. Našla si je drugega ljubčka, boljšega, vplivnejšega, na višji inštanci.. in potem še boljšega in boljšega... Začela je sama pljuvati po prvem ljubčku, ki ji je bil v bistvu odskočna deska za kariero... Žalostno pri vsem tem je, da ga je zavrgla kot umazane nogavice, a se on še vedno plazi za njo in dela zanjo stvari, zaradi katerih bi lahko tudi letel iz službe.

Tedaj se je tudi v meni nekaj obrnilo. Začela se mi je smiliti. Pomislila sem, da je ta ženska v resnici eno ubogo revše, na videz sex bomba, v notranjosti puhla, brez duše, brez osebnosti... Nikoli ne bi želela biti takšna, pa tudi, če vedno potegnem takratko. Od takrat naprej se pogovarjava normalno, tudi nasmejiva se včasih skupaj, le osebne stvari zadrživa v glavnem nekako za sebe. Tako odgovarja obema, delo spet teče normalno, odnosi so se dosti izboljšali. Ne bom rekla, da hodim z nekim groznim veseljem v službo, ampak z odporom pa tudi ne.

In, če sem ji odpustila.....? JA, SEM JI. In z duše se mi je odvalila ogrooomna skala. Takrat sem na lastni koži spoznala, da je sovraštvo najhujše čustvo za tistega, ki sovraži. Ampak do tega spoznanja se moraš dokopati sam.

Srečno! user posted image

_____________________________

LANI: - 18 KG

LETOS: ????

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Odnosi v službi
4.11.2005 0:58:06   
Anonimen
V moji prejšnji službi je bila podobna situacija. Prišla sem v kolektiv, kjer smo bile v pisarni same ženske (moj dragi je bil edini moški), ostali delavci v podjetju pa so bili moški. Delala sem s tremi ženskami, ki so bile vse v firmi že nekaj let. Vse so bile gospe srednjih let, ki so hodile v službo zato, ker so pač morale (zaradi financ), naredile so minimalno, kar je bilo potrebno, večino časa pa so porabile za to, da so se pogovarjale o vsem in o vseh, pa če je bilo to povezano s službo ali ne. Jaz sem prišla zadnja: ta mlada, z najmanj izkušnjami, brez uradne izobrazbe, pa še blond povrhu vsega. O tem, da so me imele takoj vse v zobeh, mi najbrž niti ni treba posebej govoriti. Eni od njih sem se zamerila že tretji dan v firmi, ker me je poskusila "nategniti" pri financah, pa sem jo odkrila in povedala šefoma. Onadva sta seveda znorela nad njo, "gospa" pa se je, dokler sem bila v firmi, spravljala nad mene. Druga in tretja gospa sta bili tudi zasebno prijateljici. Ker nista imeli drugega dela, sta po firmi razširjali govorice, da sem se pri 18-ih letih "morala" poročiti, ker sem zanosila, sedaj pa sem namerno prišla delat v kolektiv, kjer je 95% moških. Seveda, pa še mlada in blond povrhu vsega, pa sem bila "saj veste kaj". Jaz sem se jim cele dneve in noči smejala v obraz in delala tisto, kar je bilo treba delati. Sodelavci so me vzljubili in kaj kmalu se je po firmi govorilo, da se edino z mano da normalno delati, od ostalih pa ni nič. Z mojo pomočjo so sodelavci tudi ugotovili, kako jih tista ženska "nateguje" pri plačah in si s pridobljeno razliko plačuje domače položnice. Tudi brez tega je ostala. Smehljala sem se še naprej in tudi šefu povedala, kako ena od sodelavk prodaja "službene skrivnosti". Po bolniškem dopustu je delovno mesto ni več čakalo. In tako so počasi vse dobile "milo za drago". Ja, na koncu celo šef. Delala sem kot dispečerka in bila sem najbolje plačana dispečerka v Sloveniji. Po mojem mnenju sem si tisti denar tudi krvavo zaslužila, ampak šef je žal mislil, da me s tem denarjem ni samo plačal, ampak kupil. Dovolil si je vse tisto, kar si ne bi smel (no, ja, seksa ni bilo v igri, da ne bo pomote). Zanj sem bila vse, samo človek ne. In po dveh letih je to tudi meni zraslo čez glavo. Povedala sem mu, da se dere lahko doma na svojo ženo, name pa se ne bo, ker mu nisem nič. Povedala sem mu tudi, da si lahko mojo plačo zmenja v kovance za 1 tolar in si vsakega posebej vtakne v rit. Jaz pa sem se obrnila in šla. Bivši sodelavci me še danes vprašajo, kdaj se mislim vrniti, pa jim prav lepo povem, da takrat, ko bodo drugi šefi in ko bom lahko jaz izbirala zaposlene. Kar pomeni - nikoli.

(odgovor članu Skorpija)
  Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Odnosi v službi
4.11.2005 8:33:56   
karmy
najbolj mi je všeč Kerensin odgovor in jaz bi čisto isto naredila kot ona.. user posted image  super si izpeljala Kerensauser posted image

probaj še ti...če bo še potem neznosno zakaj bi trpela? glede velike socialne varnosti.... pa zakaj trpite zarad tega kar vam nekaj služba ponuja, in pr tem grozno trpite...to je tako kot če bi bili v razmerju, kjer vam tip nudi veliko socialno varnost in finančno varnost ala materialno in zarad tega ga nočte pustit...ne razumem zakaj to delate...čeprav sem še študentka, mislim da se vedno najde podoben kolektiv, ki ga iščeš...samo čas rabiš in potihoma iščeš drugo službo, v sedanji službi pa se delaj kot se je delala Kerensa...kar je najboljša stvar kar lahko narediš...

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Odnosi v službi
5.11.2005 11:44:59   
kapica
Ve ste super, res, vsaki posebej cestitam, ki je skozi taksen pekel sla in uspela.

Jaz se tudi sprasujem, ce je vredno vse skupaj, pa mi je na koncu le denar se najbolj pomemben. Zal. Glede na to, da se pred par leti nisem nicesar imela, si nisem predstavljala kaksna bo sploh moja prihodnost, da o otrostvu ne govorim.
Zato pa sedaj toliko bolj cenim vsak tolar ki ga zasluzim, sploh ce vem kaj vse za to pogoltnem.
Pa ce berem vase zgodbe, Gina in Kerensa, se mi zdi kaj sploh govorim?

Ne vem ali to spada zraven sluzbe ali kaj, da more vsak nekaj takega skozi dati?
Jaz bom v glavnem se naprej tiha miska, delavna kolikor je treba, prijazna in nasmejana, se prevec cenim sluzbo, da bi si upala se zase postaviti. SPloh pa tu, ko sem mlada tujka, brez posebnih izkusenj, jezik se ni 100%, tako da res ne morem kaj.

Zato pa poskusam drugace. Hodim na tecaje, predavanja o vsem mogocem, morda me to prinese v naslednjih letih naprej. Sem se pa veliko naucila iz cele situacije, o ljudeh o odnosih, se mi zdi da sem "odrasla" tukaj. Saj prej nisem imela pojma kako je v sluzbo hodit, dan za dnem biti skupaj z ljudmi ki jih preziras in sovrazis.

Pomaga pa res veliko si izkusnje tako izmenjavat, se malo pogovorit, da vidim kako je drugje, kako ste ve to resile, itd.

Ja, Gina, zivim v okolici Stuttgarta (zadnja tri leta), in vesela sem vsakega obiska user posted image .
Kerensa, zal ti morem povedat da tvoje zvezde niso prav napovedale( ta mesec ni bilo nic), upam,da bo pa tvoj porod na bozicka, to bi bilo zelo lepo, a ne (sem videla tvojo temo o decembrkah)?

LP

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

(odgovor članu karmy)
Neposredna povezava do sporočila: 17
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Ovulacija in plodni dnevi
Kaj je ovulacija? Kako izračunati kdaj ovulacija nastopi? Načini ugotavljanja ovulacije.
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Učenje skozi igro: Zakaj je igra najboljša...
Učenje skozi igro omogoča otrokom naraven razvoj, izboljšuje njihove kognitivne, socialne in čustvene veščine. Otroci se...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Risanke.
пеперутка16

So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?