Tinna
|
Se mi zdi kot, da bi pisala jaz o moji tašči. Ravno tako živimo skupaj in imamo vsak svoj vhod ona zgoraj mi spodaj. Pa se najde vsak dan kaj, da mi načne živce. Sem človek, ki zna tolerirat stvari in zna sprejemat drugačna mnenja dokler me kdo ne začne resno ovirat pri mojem vsakdanjem življenju. Sprejela sem to, da me uči kako je treba otroka hranit, kako ga oblečt, kako je treba zalivat rože, kaj kuhat,... V bistvu jo samo poslušam in še takrat samo z enim ušesom, ker itak vidi, da mi je vseeno ali govori ali ne, ker jo sploh nič ne sprašujem in niti ne odgovarjam pol pa naredim itak po svoje. Razjezim se pa takrat, ko nam začne obračat naše plane (npr. zadnjič, ko nam je prepovedala it na morje in ta vikend, ko smo ji povedali da nas cel dan ne bo nas je klicarila vsako uro kdaj mislimo prit) pa takrat ko začne mojega prepričevat, da kaj ni prav. K sreči imam jaz zlatega :love:, ki takrat, ko nima prav ji vedno najprej na lep način pove in potem če ne pomaga (kar ponavadi ne) še zateži naj se ne vtika. Ampak zgleda da ima to prav v krvi, ker več kot en dan se pol tega itak ne drži. Je pa tudi on sprevidel, da mama gor al dol se ne da tako živet. Nimamo zasebnosti, nimamo lastnega mnenja, ni ga obiska, ki ne bi šel mimo nje, ni ga pisma, ki ga ne bi pogledala in ni je besede, ki je nebi slišala. Sicer še ne veva kako in kam ampak upava in gradila bova na tem, da bova čez par let na svojem in takrat bo seveda dobrodošla na obisku ampak v naše življenje pa ji ne bomo dovolili, da se bo vtikala.
Če je vsak dan ena sama stvar, ki ti načenja živce je že dovolj.:)
|
Natisni
