teta beta
|
Ljubosumna ziher ni. Mogoče se nisem najboljše izrazila (v napoto), saj jo čisto lepo sprejela in vključila v družino, na slikah iz vrtca je zraven tudi psička, ampak obravnava jo pa tako bolj z distanco. Mogoče jo je malce strah, Luša je ipak tako velika in močna, da jo podre, če skoči vanjo, že če te mahne z repom boli ko (pa maha iz veselja). In npr. kadar se vrnemo domov, je pasje veselje na vrhuncu, maha z repom, lupčka, skače in seveda Daši to ne paše. Če jo slučajno podre (ob pozdravu, v igri), začne joka, psica jo začne še bolj lupčkat in je še slabše. No, pa tudi nekja stvari ji je zgrizla (škornje, igrače...). Zato je zdaj tudi poboža bolj od daleč, za jest ji ne da iz rokice, ampak ji vrže na tla, igračo ji drži z dvema prstoma in z daleč iztegnjeno roko... V spalnice ji pa ne pustimo. Pa to bi šele bilo najbrž dretje... Po moje zna biti boljše, ko bo hčerka zrasla, pa tudi psička se bo umirila (se je že malo). Se pa tudi vidi razlika med njo in sinom, ki pa se je rodil 1,5 meseca zatem, ko smo dobili psa. Se že zdaj vidi, da bo čisto drugače. Čeprav je bil že tudi prej pes pri hiši, ampak zgoraj pri tašči in še majhen, ta pa zdaj biva z nami, je naša in se bo z nami tudi odselila. Pasma psa za igranje - ja, no, naša je lovska psica. Je tudi iz "lovskega" legla in tako tudi šolana. Jaz sem z njo opravila malo šolo, zdaj bova šle v nadaljevalni tečaj, moj pa z njo v "lovski" tečaj. Pa vsaj na dva dni je z njo v hosti. Ampak kljub temu se rada poigra.
_____________________________
Ko si srečen, daj z dlanjo udari v dlan...
|