ily
|
Veš, meni se pa zdi, da moraš take stvari kar sama ˝pošlihtat˝, oziroma jih morata pošlihtati. Mi ti tukaj lahko damo vsak neko svoje mnenje, samo te stvari se meni zdijo tako osebne, da mene osebno ne bi nihče prepričal, v nobeno smer - jaz take stvari sama preštudiram, mojemu dragemu povem svoje mnenje in potem skupaj predebatirava in se odločiva. Glede takih stvari mene sploh ne zanima, kaj in kako imajo drugi to poštimano in kaj kdo misli. O taki stvari in o najini odločitvi.
Lahko ti pa povem še svojo situacijo: midva sva oba bila študenta, nisva sicer živela skupaj, bila sva pa skupaj od 17. leta. In nekje pri 23-ih, ko je moj dragi diplomiral, jaz pa še ne, je večkrat napeljal na to, da bi pa imela malo Pikico. Jaz sem si pa itak otroka želela že dolgo - dolgo. In ko sem vpisala absolventa, sva se odločila, da bi pa ˝kar malo probala˝, čeprav nisva imela še stanovanja in jaz ne službe (sicer sem imela zagarantirano, delala pa nisem še, ker sem hotela diplomirat!). Je pa res, da sem jaz imela že v mladosti, od 15. leta naprej težave z rodili in so mi že ˝napovedali˝ malo možnosti za zanositev. In to sva pač vzela v zakup, čeprav je bilo nekaj časa kar težko se s tem sprijazniti. In ker sva se pač oba hotela tudi poročiti, ker ˝druga varianta˝ za naju pač ni, sem se jaz tudi nekako ˝na tiho˝ odločila, da se ne poročim prej, dokler se ne napove mala Pika. V tem času sem jaz diplomirala, začela sva rihtati stanovanje, male Pike pa od nikoder. In tako sva potem načrtovala poroko za avgust, jaz sicer kar nekako s težkim srcem in nekako z mislijo, da greva pač v kariero in se bova z načrtovanjem Pike ukvarjala po 30-tem. In kaj se zgodi? V začetku junija se po 19-ih mesecih ˝truda˝ napove najin sonček. Veselje je bilo neizmerno! Sicer so se potem začeli problemi z nosečnostjo in sva poroko prestavila na september. V glavnem, do poroke sva sfiniširala stanovanje in februarja dočakala najino prvo Piko. In zdaj upam, da po štirih letih ˝srečamo˝ najino drugo (oz. tretjo) Bubiko.
In če pomislim za nazaj, so se pač dejansko stvari odvile po neki logični poti. Ki ni bila lahka, želeni cilj pa sva dosegla. In samo to šteje!
Tako da, moje mnenje je res v smislu ˝Človek obrača, Bog obrne!˝ in ˝Vse se zgodi z namenom ob svojem času!˝. Ti oz. vidva pa morata najti pač svojo ˝teorijo˝ in se jo pač poizkušati držati!
Jaz sem tudi sicer človek, ki gre na ˝ziher˝, vendar, tako kot sem rekla že prej, se zna zadeva obrniti pač po svoje.... In čas bo verjetno pokazal, zakaj je tako!
|
Natisni
, ker pač dava kondom komaj na koncu gor..ampak vprašanje kakšne možnosti so za to. Možnosti za zanositev se tudi zmanjšajo, ker se bolj malo vidiva. Tako, da niti ne vem kako fant misli, da bi kaj uštimala. Po moje je najbolje, ko najmanj načrtuješ in se kar zgodi, ker, ko si tako zelo želiš, da bi zanosila se to prav takrat ne zgodi in so razočaranja toliko večja. Sicer pa ima fant verjetno prav, da hoče še malo počakati. Prvi razlog je tako ali tako, da sva prekratki čas skupaj, drugi - jaz sem brez službe na borzi, nimava lastnega stanovanja, živiva (kljub temu, da je eden star 26 drug 27) še vedno pri starših....vglavnem otroka si ne moreva niti privoščit, če tako napišem. Na osnovi česa in pri katerih letih ste se ve odločile? 
!!! 
, za lepo družinico.
skupaj tri leta in pol in sva se poleti odločila da začneva ''delati'' na bebi. Najina situacija ni idealna, glede na to da sem jaz vedno govorila najprej štalca pol pa kravca. Stara sva 25 in 26 let. On je zaposlen za nedoločen čas, plača je za nekatere razkošje, za druge je slaba. Jaz delam preko študenta....do meseca junija imam službo tu zagotovljeno. Poleg te službe občasno delam še v drugi službi. Živiva pri njegovih in šparava kot se le da. 
, ampak glede izbire otrokovega očeta, ker verjemi, da sedaj še ne moreš vedeti, če bi bil primeren partner za vse tvoje življenje). 
in komaj že čakava, da se nama pridruži 
