lorelei
|
Ne znajdem se v nastali situaciji. Zdaj me že malo poznate in veste, da imam dva sinčka... mlajši je naše življenje postavil na glavo. Enej (starejši) se cele dneve trma, nič ne uboga, samo nagaja, ko dojim dela vse tisto, česar mu sicer ne dovolim.
Na bratca sicer ni ljubosumen, zelo rad ga ima, pri njem se crta, ga boža in mu daje poljubčke. Sam od sebe ga skuša tolažit kadar joka in vsem ponosno razlaga, da je Maj njegov bratec.
Toda sicer je pa postal zahteven. Vem, da je zanj sprememba huda, saj se svet ne vrti več samo okoli njega. Razumem ga, a hkrati mi zmanjkuje živcev. Moj možek večinoma dela. Ko je doma se strašno trudi, da mi pomaga, a kaj ko je to le zvečer, dan pa je tako dolg! Včasih se mi zdi, da se mi bo kar zmešalo. Rada bi se igrala s starejšim, ko me tako milo prosi. Istočasno bi morala kaj skuhat, pa cunje, pa pokakan mlajši, itd itd. Največkrat se potem derem na Eneja, češ naj počaka, naslednja faza pa so solze, ker sem taka do lastnega otroka. Pridejo trenutki, ko je Enej tako tečen, da bi ga kar nekam oddala, ko se mi zdi, da ga sovražim. Potem pa me grabi obup, ker vem, da ga imam tako rada, da boli, pa ne zmorem obvladat situacije. Mislim, da sem zajadrala v poporodno depresijo. Na pomoč!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
