enkratna
|
Te čisto razumem v tvoji želji, načrtih, veselja do službe. In verjamem, da si bila deležna marsikaterega "pogleda". Že kar slišim kakšne komentarje "zakaj se pa sploh odločaš za otroka, če..."
Zgodba 1: ko smo imeli celodnevni službeni piknik, je prišla ena mamica, ki je bila sicer na porodniški (doma je pri atiju pustila 6-mesečnega dojenčka), so jo sodelavke tako obirale, češ kakšna mama je, da otroka pusti samega, ipd...
To, da imaš moža, ki se strinja s tem, da bo on na porodniški, je samo hvalevredno. Bodi pa pripravljena (in močna) za vse poglede in komentarje, ki jih boš neposredno (oz. zelo verjetno kar za hrbtom) dobila pod nos. Od sodelavk, širše družine, prijateljev, znancev, neznancev....
Tudi jaz sem imela pred (dejansko) nosečnostjo podobne želje kot ti. Moje delo me inspirira, ampak... je pa tudi dejstvo, da ne želim izgubiti pristnega stika z otrokom, ki ga lahko mama stke v prvih mesecih po rojstvu. Vez, ki se rojeva od prvega zavedanja nosečnosti, do spremljanja brc, gibov, ... naj se nadaljuje tudi po rojstvu. O prikrajšani vlogi očetov ne bi tukaj - mati narava je tako uredila zadeve 
Zgodba 2: v službi smo neobičajno sceno, kjer je vodja enega oddelka doživela na sestanku živčni izpad. Zaradi ene konstruktivne službene kritike, ki jo je ona vzela osebno, smo poslušali kako je ona "vse vložila v to službo, kako je oddelek postavila na noge, kako je pri otrokovih 8 mesecih končala porodniško za to službo - in da je cena tega to, da jo otrok kliče po imenu in da je očka edini na svetu, sledijo babice, ona je pa nekje čisto zadaj"... In vsa objokana je zapustila sestanek...
Zgodba 3: V Južni Koreji se mora mati vrniti v službo najkasneje v 2 mesecih po porodu (toliko časa jo delodajalec čaka, sicer lahko ostane kar doma). To mi je povedala turistična vodička, ki zaradi narave dela svojega otroka vidi na vsake 2-3 dni, vzgaja ga pa babica.
Želim ti le, da strast, ki jo čutiš do svojega dela vendarle ne bo preveč vplivala na vlogo, ki te čaka. Biti tudi mama 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Splanirala sva tako, da bolje nebi mogla, saj se mi bo porod upam da pokril ravno s koncem študijskega leta, tako da če bom uspela zdržat do konca, se mi ne bo treba odpovedati službi. Od tukaj naprej pa sem se soočila z zadrego, v katero so me pahnile predvsem kolegice v službi. Zahvaljujoč svojemu dragemu, ki me podpira še nisem povsem obupala. Zaposlena sem namreč v pedagoškem poklicu in ga opravljam z največjim veseljem - naravnost uživam – odkrito povedano živim zanj. No, ker opravljam to delo, sem zato tudi omenila, da mi bo čas poroda zelo ustrezal, saj bom lahko tako zaključila zastavljeno delo, do konca študijskega leta. Še bolj pa mi bo šlo na roke to, da bom lahko porodniški dopust izkoristila v času počitnic in se nato z začetkom novega študijskega leta vrnila na delo, ati pa bo potem nastopil z dopustom za nego in varstvo. Do tega sklepa sva prišla oba s partnerjem, seveda ob zavedanju dejstva, da bo otrok pač obveznost naju obeh (dejstvo enakopravne porazdelitve obveznosti) in tega, da jaz uživam v svojem delu in želim v njem uživati nepretrgoma. 
) v bistvu tako najbolj paše, priznam
. Imam rada svoje delo, vendar pa tamalo še bolj in sem nekak rajši bila z njo - tudi če bi mi kdo dal še enkrat na izbiro... 
