Monstera
|
maycy žal mi je, če imata težave in upam, da jih bosta rešila.
Jaz bi rada v tej temi mojega partnerja zelo pohvalila. Jaz sem imela hude slabosti in on mi je 24/7 stal ob strani. Še dopust je nucal in ure, da je bil z mano doma in mi lajšal muke. Jaz delam popoldansko šolo drugače, tako da za vsa gospodinjska opravila skrbim jaz on pa hodi v službo. Ampak med nosečnostjo je on vse pograbil. Res delal je čisto vse, jaz se niti dvignila nisem iz postelje. Pa medtem ko sva delala na dojenčku, on ni isto čutil kot jaz, take želje po njem. Ampak to se meni zdi normalno, on je moški jaz pa ženska. Ampak ko sva ga videla na UZ, samo še "Kdaj bo spet UZ" od njega prihaja in non stop me po bušku boža in se pogovarja :D
Strah naju tudi je, to je najin prvi otrok, nimava veliko prijateljev z otroci, tko da bo kar pestro :D Ampak je strahu vedno manj, več kot berem o otrocih, več kot vem, manj me je strah. In že komaj čakam, da pride na svet :D
Kar pa moški okrog pravijo, je pa tko. Prvo leto rečejo, da jim ni bilo preveč luštno, ker je otrok itak skoz pri mami. Po prvem letu, ko se začne odzivat, je pa neverjetno :D In da ti dajo nek smisel v življenju in da veš za kaj živiš. Tako isto sem slišala od parih moških, pa bo že kaj na tem. Ti nekaj partnerja verjetno ne moreš spremenit, ne vem kaj se zgodi z vajinim odnosom, ampak otročke bo imel rad :D
|
Natisni
, včasih je bilo kar težko. Me je kdaj zgrabilo, da bi pobasala stvari in šla. 
Aja, pa zdelo se mi je, da je mel največje veselje kuhat ravno tista dva meseca, ko nisem prenesla nobene močne vonjave- takrat si je on najbolj veselo pekel čevapčiče, blek. 
