leah
|
ja kar nekaj podobnega se mi dogaja res...in tako se občasno sovražim zaradi teh mojih čustev in se krivim, da sem slaba oseba, ker o otroku tako razmišljam.
Prej nisem niti pomislila, da bi imela kdaj otroke, nekako tudi nisem imela fellinga sploh do otrok, in me malo to tudi žre, ker npr.moja mami in starejša sestra sta na dojenčke čist nore, že če je v kaki reklami sta čist paf, meni pa to ni nikoli potegnilo.
No sej ne, da jih ne bi nikoli imela, ja to že, samo tam čez kakih deset let, in čeprav vsi pravijo, da sem pri svojih 22.letih v čist ok tajmingu, za to,imam še vedno čuden občutek, da je še prezgodaj in , da ne bom znala.
Praktično pa nimam nobenega pametnega vzroka, da sem depresivna.Imam super zaročenca, ki me ima full rad, me podpira, skrbi zame, kot še starši niso in sprjema tega otroka kot nekaj najlepšega, in se ga veseli.
tudi finančno nama ne gre tako slabo, sorodniki nama pomagajo in so vsi blazno veseli...jaz pa se obnašam,kot ...ne vem...čist nezrelo, čeprav sem zrela:)-:)-in prav sram me je da sem taka.pride dan, ko sem čist v downu, potem se s fantom pogovoriva, me potolaži in ponovi vse vzroke zakaj je to fajn kar se nama je zgodilo in da bo super.Jaz se zjočem, ali bolje rečeno stulim sama nad sabo in se pomirim.Potem je par dni vse ok,veselo zlagam oblekice za malega in sem sečna..nato pa kar naenkrat BUUUMMM, po možganih...postanem zoprna, sovražno nastrojena do sebe in do otroka ter do fanta....in smo tam....Vse vidim črno, dobesedno ni da ni.
Tako, da sem se sedaj odločila, da je temu treba naredit konec.Jutri bom šla k svoi osebni zdravnici in ji enostavno povedala kako se počutim in kaj naj ukrenem.Ker tako enostavno ne gre več naprej,nočem uničevat najlepših mesecev in svojega dragega in seveda še nerojenega otroka, ki ni za to nič kriv.
Tako, zdaj sem se pa razpisala.Držte pesti, da bo vse ok..No ja samo pozitiva, pa bo.
Bodte fajn...papa
|
Natisni
