Anonimen
|
Moram nekomu povedat, ker ne morem več držat v sebi, povedat pa tut ne morem nikomur od 'real people'.
Tukej na spolnosti je en miljon podobnih tem pa ne najdem nič dovolj uporabnega v njih, da bi mi pomagalo prebrodit tole sranje, v katerega sem zabredla.
Poročena, dva otroka, skupaj sva 10 let. 10 srečnih let.
Že kr nekaj časa mi je všečen en človek (tut on poročen, brez otrok), za katerega menim, da če ne bi bilo sedanjega partnerja, da bi bil eden redkih, s katerim bi želela živet. Prijazen, zabaven, zanimiv, pameten, privlačen...(vse to je tut moj mož)
S tem človekom se vidiva (ne načrtno) sem pa tja, rečeva kako besedo, se mal pohecava. Zadnjič sva imela priložnost debatirat par ur skupaj (na eni zabavi) in sem ugotovila, da se po vsej verjetnosti ne motim glede tega, kako je ok človek. Zadnjih par mesecev ugotavljam, da čedalje več mislim na njega, na trenutke se mi zdi, da sem kr obsedena z njim. Včasih občutim ful žalost, ker se zavedam, da nikoli ne bova skupaj.
Moža imam zelo rada, res je krasen človek...
Ful mi je hudo, ker se zavedam, da ne bi smela občutit tega, kar občutim. Vem, da ni fer do moža in imam ful občutek krivde. Sam si enostavno ne morem pomagat.
Vem, da si tega človeka idealiziram, vem, da ima tut on napake, mogoče celo takšne, ki bi me ful odbijale od njega.
Vem, da mi nekaj manjka v zakonu, po vsej verjetnosti pogrešam občutek svobode, ki ga po rojstvu drugega otroka ful pogrešam. Pogrešam tisto spontanost. Vem, da tega pri dveh otrocih ne more bit v taki meri, kot prej.
Vem vse,vem, kaj me privlači na tem človeku, vem, zakaj me to privlači pa si vseeno ne morem pomagat. Rada bi nehala mislit na njega, ker to itak nima nobenega smisla, prevarat moža ne mislim (čeprav se zavedam, da ga čustveno že varam).
Včasih v kaki taki temi svetujete, da naj te občutke uporabim doma. Jst tega ne zmorem.
Kako se odljubit? Kako prepričat svoje srce, da ne sme čutit tega, kar čuti? Sem poskusila že tako, da sem se izogibala temu človeku in se nisva videla tut dva meseca, ampak ni blo efekta. Vsak dan sama sebi govorim, da to ni ok, poskušam preusmerit svoje misli. Govorim si, da je moje življenje tukaj, da sem si tako izbrala. Da ne bi nikoli mogla pustit, da otroci trpijo itd itd.
Ne pomaga. Včasih se gnusim sama sebi, ful imam občutke krivde, potem sem žalostna. In zmedena.
Ločit se ne želim, ker čakam, da me mine samo od sebe (druge rešitve ne vidim). Moža pa imam tut še vedno rada.
Kaj bi vi naredili na mojem mestu?
Možu ne morem povedat, ker bi ga preveč prizadelo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
), karkoli se ti bi zdelo zabavno in da bi ti spet dvignilo utrip ob njem. 
