Anonimen
|
Ja, tako je. Če se le trudim, da mu ustrežem in sem tiste dneve tiho in mu ne "težim", me razjeda, trpim zakaj za vraga je tako. Ima svoje dneve, tedne, ko je tak, da ga enostavno ne razumem. Če postavim malo obrnjeno vprašanje, ki mu ne ustreza, se zapre zopet v svoj svet in je zopet tiho. Kako si naj začnem z njim? Ali naj preprosto odneham in grem svojo pot? Ali pa naj enostavno to ignoriram in se delam kot da ni nič? Težko mi je, ker noče govoriti niti o vsakdanjih stvareh, niti o svojih čustvih, skratka o ničemer. In ko je tak, se požvižga na ostale, na nas in na naša čustva. Prejle sem mu rekla, ja včeraj pa sva z otrokom bila tam in tam, pa mi reče ja pa kaj. Pa sem ga vprašala, če ga ne zanima in odgovor je bil ne, kaj pa te mene zanima kje ti hodiš. Res je, da sva zadnje leto imela veliko prepirov in naju je oba spremenilo. Ampak po njegovo bi naj bilo tako, pač prepir, si grde besede zlajava ven, in po prepiru, kot da ne bi bilo nič. Noben oprosti, za tisto kar sem rekel, nič. In mene to že razjeda, da si mislim, kaj pa če je to res, ko mi v prepiru govori. Morala sem malo potežiti sem, ker me itak ne posluša.
|