Anonimen
|
Stvar je taka in stoji takole.
S fantom sva skupaj malo več kot pol leta. Rekli boste "oh lepi začetki".
Dala sva skozi marsikaj (bolje rečeno, jaz sem ob njem dala marsikaj). Oba sva bila dolgo sama. Nevajena na prilagajanje sva naletela na številne ovire. Več težev je imel on, saj je že po karakterju bolj samosvoj.
Preživela sem en cel vikend, ko je kar zginil in se mi sploh ni javil, preživela sem veliko dni, ko je bil s svojo družbo, pa mi ni poslal niti sms-ja. Preživela sem dopust, ko me je en večer kar pustil samo, on pa šel pit s kolegi ne da bi mi povedal kje je in s kom je.
Takrat sem že spakirala stvari, da bi za vedno odšla.... pa nisem. Ne vem zakaj ne.
Velikokrat gre v hribe. Mu ne prepovedujem česarkoli, ga ne oviram. Vendar pa mi nikoli ne pove kam gre in s kom gre. Boste rekli, ziher te vara. Mogoče imate prav.... Ampak jaz verjamem da me ne. Zdej se je že naučil  da me v takih situacijah vedno pokliče. Pogovarjala sva se da bi čez vikend prišel k meni (prej se cel teden nisva videla), pa je rekel, da ne, ker mora šparat. pa naj prosim to razumem. To da sem jaz nezaposlena, in total bret denarja pa vsak drugi teden potujem (z vlakom al pa busom) k njemu, pa očitno ni pomembno. Vsak drug teden preživim pri njem (ne živiva v istem mestu). Od mene nikoli ne zahteva denarja, vse on plača (plača pijačo, večerjo, gledališče)
Je zelo avtoritativen. Rad je v središču pozornosti. In rad ima svoj prav.
Z njim se ne morem sproščeno pogovajat. Pravzaprav se ne znava pogovarjat. Ne rečem, za marsikatero težavo oz. težavico v najini zvezi sem tudi jaz kriva. Priznam. Ampak res redki so trenutki ko se sproščeno pogovarjava.. pa hitro minejo.
Eh sem zabluzila.
Kaj sploh hočem povedat?
namreč... čutim da to ni to, da nisem srečna.
Vendar pa... sem zmedena. Po dolgih letih samskosti sem spet v zvezi. In se sprašujem. Ostati ali oditi. ostaja strah pred... neznanim, pred samskostjo. Pred tem da ne bom našla pravega nikoli.
prepričujem se, da najbrž ne znam živeti v zvezi (to je zdej moja najdalša zveza). Da moram potrpet. Da sej bo.
Da mogoče pa preveč iščem napake v njem. Da moram gledat bolj pozitivno. da partnerstvo ni samo lepo in iskrice vsepovsod.
Ne vem.. res ne vem kaj na naredim.
Saj vem da se bom morala sama odločiti. Da nimate zame nobene instant rešitve. Pa vseeno hvala ker ste me brali in dali kak nasvet.
|
Natisni
), ON ni vreden tvojega sekiranja!
. 
