ronja
|
Jaz bi se odločala glede na to, kakšno življenje lahko pričakujem tu ali tam (pri tem ne upoštevaj samo financ, ampak tudi socialno življenje). Podpis. Meni velikokrat rečejo: pa saj lahko greš ven in tam dobiš službo. Ja, najverjetneje lahko, vsekakor lažje kot tu:D. Ampak upoštevam vse: tu imajo otroci prijatelje, sorodnike, lepa narava je, radi živimo tu. Preselila bi se kvečjemu na morje:D. Ne, hec, nekam na toplo bi takoj šla, vendar ne vem, če je ravno pravi čas s tremi otroki... Na tvojem mestu, če bi se odločila, da grem v tujino, pa bi se do septembra vsaj za silo naučila jezik. Da bi bila tam z otrokom in se ne bi znala niti za silo zmenit, bi mi bilo stresno. Če bi šla sama, nimam problema, se bom že zmenila z rokami. Če sem odgovorna še za nekoga, pa mi to ni čisto dovolj. Ampak to ima vsak drugače. Pa če govoriš angleško in francosko in špansko recimo, se lahko pogovarjaš v večini držav vsaj za silo (razen azije). Na splošno se mi sicer zdi, da je za otroke dostikrat celo dobro, če se naučijo živet še v drugačnem okolju, postanejo bolj prilagodljivi in še en jezik vedno prav pride... Vseeno pa je to velika in težka odločitev in je verjetno fajn, da si oba želita preselit in da je vsaj kak plus... Če je z denarjem isto in si ti ne želiš, pa ti bo verjetno težko tam... Christin, malo bolje finančno ni nujno malo bolje na splošno. Ker nekaj tudi izgubiš, ko se seliš v tujino. Lahko veliko pridobiš, vendar je dejstvo, da nekaj tudi izgubiš. Mi smo se selili 5 km stran, samo na drug konec LJ., pa smo imele vse punce krizo. Ker smo tam pustili svoje prijatelje in ja, seveda se še vidimo, gremo na obisk in oni pridejo na obisk, vendar ni isto, kot če se vidiš VSAK dan. In nam je bilo težko to. Verjamem, da tebi ne bi bilo, ker si mogoče pač drugače narejena, ampak nismo vsi enaki. Enim je nekaj težko, drugim nekaj drugega. Punca ni ravno odločena, da bi šla, v bistvu ni nikjer napisala, da si tega želi, samo da si partner želi. Da bi morala avtomatsko naredit to, kar si partner želi, pa se mi zdi malo mimo. Nisem proti temu, samo je fajn, da si ljudje to vsaj malo želijo... Anonimna, začni se učit tega jezika in pojdita najprej na obisk k njemu, da vidiš utrip te dežele, če vama ustreza. POnekod se takoj počutiš doma, drugod si rečeš: tu pa res ne bi mogla živet! Naredi to, PREDEN se odločiš. Ne obljubljaj mu nič, dokler nisi ziher. Za vsak slučaj lahko vpišeš malo na obe šoli in potem izbereš tisto, kjer pač bosta. Sicer pa te v šoli, kamor mala paše, morajo vzet ne glede na vse. Bolj je problem, da moraš to mali povedat in da je fajn, da čimprej ve. Povej ji, da razmišljata z očijem o tem, pa pojdita na obisk in naj še ona pove, kako se ji zdi. Mogoče se bosta potem lažje odločila, ker ni isto, a ne znaš italijansko (kar se ti v vsakdanjem življenju niti ne pozna, razen pri iskanju službe, na ulici se pa zmeniš glih karkoli, ker italijani vse povejo z rokami in se res trudijo vse razumet), ali ne znaš nemško (kjer bo čisto ok, če znaš angleško) ali pa ne znaš kitajsko (kjer si mrzla, ker ne bojo znali nobenega od naših jezikov in kjer je jezik čisto drugačen itd...), ali pa ne znaš svahilija (ki ima 2000 besed in simpl slovnico in se ga boš komot naučila v 3 mesecih). Skratka: sam jezik je lahko zelo različno velik problem. Na pamet svetovat je težko, ker je še veliko dejavnikov, ki vplivajo (koliko sta ti in dete navezani na socialni krog tu, kako rada imaš svojo službo, itd...)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|