lorella224
|
Del nasega vsakdana je tudi sluzba, ker tam prezivimo vecino dneva pa stanje tam vpliva tudi na nase zivljenje, pocutje...Moja zgodba je enostavna, verjetno velikokrat slisana a vendar so zame naslednji koraki vprasljivi in rabim nasvet/ideje/mnenja izkusenih...
Pred letom dni sem koncala studij in se zaposlila. Ni potrebno posebej omenjati, da ni bilo povsem enostavno najti sluzbe in ko se je ponudila priloznost sem jo sprejela, ceprav ni bila povsem enostavna. Sluzba je od mojega doma oddaljena 80km (eno stran) in delovno mesto je primerno za izobrazbo eno ali dve stopnji nizjo od moje. Na zacetku mi je bilo lepo razlozeno, kaj bom delala, da moram delo spoznati in bom zato postavljena na taksno delovno mesto. Seveda sem samo kimala in si niti nisem upala vprasati kaj bo potem. Zelela sem sluzbo in priloznost in jo dobila.
Zacetki so bili zelo tezki, dobila sem mentorico, ki je bila perfekcionist in je z menoj ravnala malce neclovesko..kar se je potem odrazalo v mojih napakah, katere sem morala iti zagovarjati k sefu. Spet sem bila tiho, kimala mislec da nadrejeni tako in tako ve kaj je razlog za taksne napake in kaksen je moj mentor. Dnevi so minevali. Po spletu nakljucij (ali pa tudi ne), so me dali k drugemu mentorju...Navadila sem se na delo, mentor razumevajoc, delo je potekalo nemoteno, brez da bi se jaz karkoli izpostavljala. Sef je preveril se mnenje drugega mentorja in dnevi so lepo tekli naprej.
Omeniti je se potrebno, da je tu dela zelo veliko in se vrsi pritisk nad zaposlenimi, ni razumevanja s strani nadrejenih niti sodelovanje. Moje delo je bilo garasko, nihce od nadrejenih se ni ukvarjal z mano, da imam taksno izobrazbo kot oni in da me je mogoce potrebno vsega sistematicno naucit in me pripravit na to delo, ki ga opravljajo oni. Nihce me ni ˝sparal˝. Ob vsej tej kolicini dela in garastu, nenaklonjenosti nadrejenih sem bila velikokrat zelo slabe volje in sem se sprasevala cemu so bila vsa ta leta studija.Nikoli ni nikjer niti za trenutek se zazdelo, da me kdaj caka kaj boljsega, ceprav nihce z mojo izobrazbo ni delal tega vec kot par mesecev (meni pa je bilo predvideno kot zacetniku 1leto).
Ker se je moj cas pocasi zacel iztekati (pogodba za dol.cas), sem se napotila k sefu, da se pomenim o moji prihodnosti. Zelo zaposleni sef si je tezko nasel cas zame, na koncu sem si ta cas izsilila in prvic povedala kako in kaj- da me zanima moje nadaljevanje, da mi ni v interesu opravljat to delo, ki je primerno tej in tej izobrazbi, da cenim priloznost ki so mi jo dali, ampak da pricakujem se kaj drugega. Sef mi je meni nic tebi nic odvrnil, da sem zacetnik, da vemo kaksni so bili zacetki in da mi je taksno delo predvideno se naslednje leto. Da iskreno povedano se mu ne zdim primerna, da bi prisla ˝med njih ˝.
Sok ob teh besedah mi je zaprl usta...Nisem razpravljala, da sam dobro ve koga mi je dal za mentorja in kaksen je ta clovek..Nisem razpravljala, da nihce z mojo izobrazbo ne opravlja tega dela...
Tu se je razprava koncala.
Ne vem ali res pricakujem veliko?Je narobe ce se primerjam z drugimi- katere prav tako postavijo na nizje del.mesto kot zacetnika, da delo spozna, nato pa ga uvajajo za delo primerno njegovi izobrazbi?Ali sem se zares tako slabo odrezala kljub stevilnim vsakodnevnim pravilno izpeljanimi nalogami? Kje je problem? Je smiselno vztrajati ali pa je bolje iti naprej? Mogoce do kadrovske in si poskusati pridobiti kaksno del.mesto na drugem oddelku?Ali pa biti tiho in garati se nekaj let?
Prosim za kakrsna koli mnenja..
< Sporočilo je popravil lorella224 -- 21.9.2010 15:53:37 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
- hvalbogu
