tadruga
|
sem bolj taka, da se moram tudi drugače vsake tri, štiri mesece opomnit, da bi se bilo treba spet za kako kilo zredit. prvo nosečnost sem štartala na 56 kg in 172 cm, največ sem imela 61 kg, en teden po porodu pa samo 51 kg. tko da to je tudi svoje sorte groza. zdajle je isto, začela na 56 kg, pri 18 tednih jih imam 57.
ampak da ne bi katera mislila, da je finta v presnovi. jem samo, če sem lačna in vsak dan prehodim 6 km, ob vsakem vremenu. ok, razen, če sem orenk prehlajena, ampak to je ravno dvakrat na leto. ni govora, da bi dve uri po kosilu spet kaj dalal v usta...ali pa da bi šla po kosilu ležat.
napadi lakote...če veste, da v resnici ne obstaja nobena telesna potreba po dodatnih kalorijah, spijte šalco čaja brez cukra-nekateri sadni čaji so tako okusni, da res ne potrebujejo ničesar. če ne gre drugače, vzemite zraven en piškot in ga prav počasi in seveda z užitkom not pomakajte. ali pa pojejte kakšno sočno jabolko ali nashi hruško. samo ne grozdja in banan, ker to je precej bolj kalorično od drugega sadja. važno je, da zadovoljite potrebo po užitku, ne po napokanem želodcu.
zvečer in ponoči je najbolj pametno jesti beljakovinsko hrano, ne sadja in podobnega. sicer vem, da je treba v telo vnesti določeno število kalorij in maščob, vendar če na dan pojemo 100 g sira in/ali liter mleka in/ali 50 g čokolade pa še košček torte, morda zabeljen krompir,...res ni treba, da je sir/mleko/skuta polnomasten. eni posnetega ne marajo, ampak sama sem se nanj lepo navadila in mi je polnomastno tako kot nestepena smetana, skratka neokusno. v takem primeru tudi ni treba na kruh vedno namazati putra, ni teba poleg krompirja jesti še kruha, ni treba jesti ocvreta krompirja.
zelo enostavno je (seveda če se preveč redimo) bolj kalorična živila zamenjati z manj redilnimi (krompir-riž,čips-wasa kruhki,...saj je na netu na voljo veliko tabel s kaloričnimi vrednostmi), pa kljub temu telesa ne prikrajšamo čisto za nič, tudi v nosečnosti ne, če le vemo, kaj pojemo. in seveda spijemo. ne pozabite na sadne sokove, kakave, sladkane čaje in podobno.
velikokrat opažam, da ljudje, ki se redijo, med svoj dnevni vnos kalorij ne štejejo vseh malih priboljškov. piškotek ob kavi, čokolatinček za lepši dan, malo čipsa ali košček sira, ko bi hoteli nekaj slanega. ti priboljški so po mojem mnenju v bistvu nujno potrebni, če ima človek hrano rad in se rad pocrklja, torej bi bilo narobe, če bi jih črtali, ker bi to pomenilo neke sorte trpljenje, odrekanje. dobro je že, če se jih zavedamo in znamo prišparat drugje- pri kosilu odložimo žlico takrat, ko nismo več lačni, ne takrat, ko nas že tišči v želodcu. jejmo počasi, dobro prežvečimo, saj občutek sitosti ni odvisen od količine hrane tmveč od časa žvečenja (20 minut) pa naj se to še tako čudno sliši.
tiste, ki vstajate ponoči. poskusite se ustaviti, preden odprete hladilnik. znova, skuhajte si raje čaj, če že ne morete brez, poskusite si reči, da je zdaj čas za spanje in da v snu itak ne boste čutile lakote. pa da bo hrana počakala na jutro, ko boste res lačne in bo zato tudi bolj okusna.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Zdaj sem v petem in se mi je nekoliko umirilo vse skupaj. Upam, da bo tako ostalo do konca. 
), naslednjih 6 mesecev pa sem 'popadala' večinoma sladko, a sem se zredila le 3 kg. 
Moj sploh ni mogel verjet, da lahko toliko pojem in se ne redim.
in še slabo mi je bilo, če sem imela prazen želodec). potem pa se je kar samo od sebe uravnalo, ko so tahude slabosti minile. Hkrati pa me je tako začelo tiščati v želodcu, da mi zvečer sploh ni pasalo jesti 
