mojcaziga
|
Najprej bom napisala, da mojemu prvošolčku kar "zaupam" in mi dosedaj še ni dal povoda, da mu ne bi. V navednicah sem napisala zaradi tega, ker vsake toliko časa njegove veleume preverim, povprašam v šoli, in on to ve. Pri vsakem dogodku sta dve plati in verjamem, da mali velikokrat dogodek doživijo iz popolnoma druge perspektive in ga tako tudi opišejo in se pri tem ne lažejo, le doživetje je drugačno kot pa bi dogodek opisala učiteljica. Seveda je nekaj odstotkov otrok, ki že pri teh zgodnjih letih obvladajo manipulacijo. Torej, pri nas se ve, da bom najprej poslušala njega in potem o tem povprašam še o šoli. Je pa tudi to res, da v šoli marsikdaj otrokovo resnico obrnejo proti njemu, češ a boste verjeli meni kot učitelju ali otroku, ki laže. Ja, to sem doživela v vrtcu, ko mi je vzg. rekla, da otroku itak ne morem in ne smem verjeti, ker vsi lažejo. In tisti trenutek, verjetno ne rabim poudarjat, je zgubila pri meni vso kredibilnost in ja, prej sem verjela svojemu otroku kot njej. V šoli tega sicer še nisem doživela in sva zaenkrat z učiteljico v dobri navezi. Se mi zdi, da ga je v tem kratkem času spoznala precej dobro, ve kašen je in kako v določenem momentu odreagira in v skladu s tem tudi presodi kaj in kdaj je storil kaj narobe. In ja, ji popolnoma zaupam.
lp, mojca
|
Natisni
