Sama si želim živeti z njim, ampak me je malo strah in naštetih razlogov pa tudi, kdor si ne izkusi skupnega življenja si ga lahko samo predstavlja pa najsi bo še tako odrasel

IZVIRNO SPOROČILO: diamantina

(jaz sem še študentka in delam + štipendija, on je ima svoje podjetje).

Problem je v tem, da se moji starši nočejo sprijazniti z dejstvom, da odhajam (čeprav le v sosednjo vas oddaljeno 10 minut peš) in me imajo doma zelo grdo - pravijo, da nikoli ne bom dokončala šole, ker bom služkinja fantu, da sem neumna, kura zmešana, ker se selim, namesto, da bi končala šolo (zdaj sem še 4. letnik, a v jeseni nastopim abs, povprečje imam 9.4, vse sem redno delala- delno imam tako povpr. da jim dokažen da zmorem, ker me je dobesedno strah past izpit, saj vem, kakšne zmerljivke bodo padale name in zraven tega bodo krivili še mojega fanta), si poiskala službo in šele nato sploh razmišljala o partnerju (tak nergač je predvsem oče, ki me včasih zelo žaljivo napada - udari me sicer ne, me še nikdar ni).

S fantom se o tem veliko pogovarjava in pravi, da če je taka njihova želja, da lahko ostanem tudi doma dokler ne izpolnim vseh pogojev, ki si jih starši postavljajo za mejo zrelosti, tako da me sploh ne sili kamorkoli iti z njim (skupaj sva malo več kot tri leta). 

tudi želim si skrbeti za partnerja (da mu kaj skuham, zlikam, operem), da greva skupaj spat, da se lahko počutim del njegovega življenja.

Preprosto ne vem, kaj naj. Ne bi rada odšla od hiše in se skregala tako, da me ne bi več hoteli videti na pragu, da ne bi hoteli k meni priti na obisk (večkrat jim povem, da bodo lahko prišli kadarkoli), rada bi ohranila lep, normalen odnos.

IZVIRNO SPOROČILO: becky

tud jaz imam nekaj komentarjev: kot prvo, če sta partnerja, noben ne leži drugemu na denarju-midva skupaj živiva, oba sva na podiplomcu, on ima redno zaposlitev, jaz delam preko študenta in imam štipendijo. odkar živiva skupaj imava skupne finance in mojemu niti na kraj pameti ne pride, da bi mi rekel, da sem pod njegovo streho al pa da živim na njegov račun.

drugič, zakaj ne bi končala faksa, če se selita skupaj? to je bedarija. če nekaj hočeš nardit, to nardiš (midva sva skupaj začela živet ko sva bila skupaj kake pol leta in oba na dodiplomcu-sicer sem še imela sobo v študentu, za ziher, ampak tam sem bila ful poredko).

tvoji starši se bodo slej ko prej moprali sprijaznit s tem, dan sta skupaj in da hočeš svoje življenje uredit po svoje. jaz se z mojimi nisem pogovarjala eno leto, ker niso spoštovali mene, mojega partnerja in najinega skupnega življenja-to jih je izučilo. je pa res, da je za to potrebno imeti veliko poguma in zaupanja v partnerja.

pa še to: z mojo taščo se razumem zelo v redu-ok, se skregava, ampak nič drastičnega. ona je trmasta, jaz sem trmasta, obe pa se spoštujeva, še pomaga mi, če rabim pomoč pri kuhi al pa pranju-predvsem, ko delam. ve pa tudi, da so meje in predeli najinega življenja, kamor se ne sme vtikat-to sem ji na začetku povedla v obraz. vem , da imam ful srečo, da imam takega partnerja in da se z njegovimi starši razumem bolje kot z mojimi, do rahlih kregov pa mora prit, ker sta skupaj dve generaciji in vsaj dve mnenji.

jaz osebno ti svetujem, da se odločiš za partnerja, če tako čutiš, da ne o dobil občutka, da ti ne pomeni dovolj, kar se pri moških lahko hitro zgodi. upam, da se boš pravilno odločila in da boš srečna