Teja N
|
Pozdravljeni.
V naši družini imamo problem in ne vem, kako naj se ga lotim.
Problem sta moja starša. Nista mlada, on jih ima 74, ona 69 let.
Oče je bil vseskozi hud egoist in kolerik. Za vsako malenkost, ki ni bila po njegovem, se je razburil in vpil. Precej let je bil tudi alkoholik, prenehal je, ko so mu odkrili ogromen čir na želodcu in ga z operacijo komaj rešili.
Mamo in mene je psihično maltretial desetletja. Pa ne zanalašč, ni zloben človek, samo sploh se ne zaveda, da zna bit izredno težak za ljudi. Sicer je v družbi priznan, je znanstvenik, dolgoletni profesor (sedaj upokojen) na fakulteti, avtor več učbenikov in sedaj v pokoju tudi pisatelj, kar znan v svojem žanru. In teh stvari se on zelo zaveda in imam občutek, da se ima za malo več vrednega od ostalih ljudi. Njegovo mnenje je najpomembnejše, vedno mora imet prav.
Ko je na primer kaj delal okoli hiše, sva mu z mamo morali vse pripraviti in na kup znesti orodje, da se je lotil dela in potem pospraviti za njim. Če nisva bili dovolj hitri, je kričal, da je za vse sam in uporabljal tako ogabne kletvice, da se ti želodec obrne. Ko se je vsake toliko spomnil kaj skuhati sva morali hvaliti na vsa usta, kako je dobro, tudi če je bilo zanič, drugače je bil užaljen do ne vem kje....
Bog ne daj, da mu skočiš v besedo, ko se nameni kaj povedat, saj užaljeno utihne in gleda v strop, dokler v sobi ni tišina in vsi ne poslušamo njega. A take reči počne samo doma, drugi ga poznajo kot prijaznega, duhovitega gospoda.
V jezi je tako pogosto zaloputnil vrata, da je okoli nekaterih podbojev okrog in okrog odpadel omet!
Tudi osebna higiena mu je španska vas. Enkrat na teden ali dva se namoči v bani in zdrgne in to je to. Ko smo še živeli skupaj, je po prihodu iz službe slekel spodnje gate, jih obrnil naokoli, "da so se prezračile" na kakem naslonjalu od stola in preostanek dneva nosil pižamo, če je bil doma. Naslednji dan jih je oblekel nazaj.....
Ko smo hodili na izlete v hribe, je na primer rekel, da je odhod ob 7.30. Par minut prej je šel v avto, ga prižgal in čakal. Če naju ob dogovorjeni uri še ni bilo iz hiše, je odprl okno in na ves glas klical," Sedem dvaintrideset je ura! ! !"
V glavnem, življenje z njim ni bilo ravno prijetno. Saj so bil tudi lepi trenutki, res je znal človeka spravit v smeh, veliko smo hodili v naravo...
Ampak sedaj se tega komaj še spomnim. Samo še slabi spomini so ostali.
Ko sta se pred dobrim desetletjem upokojila, sta se odselila nazaj v hišo, na deželi, jaz pa sem ostala v stanovanju v Ljubljani. Včasih sem šla za vikend k njima in ko sem se vračala domov, v Ljubljano, sem vsakič pomislila isti dve stvari: 1. hvalabogu, da ne živim več v tej hiši,
2. uboga moja mami, ki še vedno živi v tej hiši.
Čedalje bolj sta bila odtujena, ločeni spalnici sta imela že desetletja. Pa vendar je še nekako krmarila in vztrajala.
Do lanske jeseni. Ob prepiru jo je udaril v prsni koš. On trdi, da je ni, vendar od kje potem modrica? Jaz verjamem njej. In takrat se je začelo. Po nesreči se je ravno takrat poparila obe nogi in šla živet v Ljubljansko stanovanje, od koder je imela blizu zdravnico. Ona ima čez vso našo družino in mami ji je vse povedala.
Tako je bilo do zime, ko oče vsako leto odide v Ljubljano, dokler je sneg. Je namreč srčni bolnik in tudi paničar, kar naprej odi na urgenco, tudi, ko no potrebno. Pozimi se boji, da ga bo gor zasnežilo in ne bo mogel do zdravnika, če bo treba. In sta se zamenjala, on v Ljubljano, ona gor. Enkrat sem ju povabila skupaj, da bi se pomenila in mu je rekla, da zaenkrat ne želi biti skupaj z njim.
On se je pol odločil in hodil enkrat tedensko na predavanja o obvladovanju jeze, pa še individualno k neki psihologinji.
Minilo je že skoraj pol leta in sedaj imata šele problem. Ona je trdno odločena, da z njim ne želi več bit, nikoli. Da sta takole narazen, ji ustreza. Jaz jo podpiram, zdi se mi le, da bi to morala storiti že pred vsaj deset leti. Ampak kar je, je. On, na drugi strani, pa tega sploh ne razume. Vsak daj no klicari in sprašuje, kako je ona in pes, kaj se dogaja in razlaga, kaj se mu je kaj zgodilo.
Njej gre na živce, pa mu ne zna povedat. Ko jo hoče kem peljat, (ona nima avta) mu reče, »saj ni treba«, namesto da bi rekla, »ne,nočem!« Skuša mi na lep način dopovedati. Jaz mislim, da je preveč prijazna z njim. Vendar, morala je bit prijazna 40 let, da ni bil ogenj v strehi in zdaj ne zna drugače. Preveč je bila pohlevna in podrejena. Meni pove vse po pravici, kako ga ne more videt itd, njemu pa ne. Po eni strani to tudi ni fer do njega, saj on živi v svojem svetu, prepričan, da je že vse v redu oziroma da kmalu bo. Kajti vedno je bilo tako. Če sta se skregala, je bil on kak dan tiho, pol se je pa začel pogovarjat, kot da ni nič bilo, brez opravičila…
Mislim, da si sploh noče priznat. Tako kot trdi, da je ni udaril, je sam sebe prepričal, da sta še skupaj. To je rekel tudi naši zdravnici, ko ga je vprašala in ji ni bilo nič jasno, ko pa ji je moja mami rekla, da nista. In ko je to izvedel ,se je jezil nanjo, kaj ima to za pravit naokoli in da je to njuna interna stvar….Halo?! Tudi na novoletne čestitke za sorodnike je ponaredil njen podpis…Stavim, da ni sploh nikomur nič povedal.
In tako je vsakič, ko ga zavrne, čisto šokiran in razočaran in ne razume, zakaj. Kliče mene in mi govori, da ne razume, zakaj je »kar naenkrat« tako sovražna do njega.
Pred kratkim je imel rojstni dan in ker ne moremo v restavracijo, kot smo ponavadi hodili, zaradi Nika, ki še ni čisto zdrav, je rekel, če lahko prinese hrano k nam in bomo pri nas. Tako smo naredili že za novo leto in moj rojstni dan januarja. Ni problema, samo pol mi je mami rekla, da ji ne paše, da je zdaj drugače, da noče, da bi si on delal utvare, če bi ona prišla na njegov rojstni dan in je zato ne bo. V redu, samo naslednji dan me kliče on, da odpade, da se mu zdi brez veze, da ne ve, zakaj zdaj ne moremo sedet za isto mizo, če smo že za novo leto itd.
In da bo nehal hodit na predavanja, ker nima smisla. Pa mu rečem, da hodi zaradi sebe in ne zaradi drugih, pa pravi, da je brez veze, če pol nima kje preverit, če je delovalo…?!
Torej, če razumem, bi on bil spet skupaj z njo, da vidi, če bo še vpil. A ona pa naj pol živi v strahu pred naslednjim izbruhom? Ne, hvala!
Mami se najbolj boji, da bo kmalu prišel spet gor, ker snega ni več. In zdaj študira, kako bi si iz ene sobe naredila garsonjerico, saj pravi, da ne more uporabljat iste kuhinje in kopalnice kot on, da se ji gabi. Tudi svoj vhod bi rada, on pa o tem nič ne ve. Denarja pa nima. Sem ji rekla, da naj se ločita, prodata bajto in stanovanje, pa naj si vsak kupi nekaj svojega, da bo mir. Pa pravi mami, da nima denarja za odvetnika. Bi ji posodila ali podarila, pa noče.
V glavnem, zbrka, da ni večje. Ne vem več, kaj naj storim. Mami pa se tudi, ko jo kliče, čisto prijazno pogovarja z njim in mu ne reče naravnost, da je konec.
Kaj naj naredim? Naj mu jaz rečem? Saj se sploh ne upam. Naj ju spravim skupaj in prisilim, da se pogovorita? Tako ne gre več vsi smo živčni.
Svetujte prosim!
Lp,
Teja
_____________________________
Oglasno sporočilo:
Zakaj uporabljati nekaj umetnega, če pa je naravno toliko boljše?
www.aubrey.si
Strupi v otroških izdelkih
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
želim, da boš tole čimbolj rešila
, pa učbenikov tudi ne piše 
