roberta
|
se popolnoma ne strinjam s teboj, če grem po tvojih točkah:
1. z biti "varen" sem mislila na čustveno varnost, na gotovost, na prepričanost, da bo vedno nekdo pomemben (mama, oče) tam za otroka, ko ga bo ta res potreboval. in to, vsaj mislim, v vrtcu otrok ne more dobiti, saj je poleg njega tam še 18 otrok, ki imajo prav tako velike čustvene potrebe, ki so verjemem, pomembnejše od fizičnih potreb. da otroka ne more biti strah pri 2 letih, da ne čuti stiske????? pojdi naslednji septembrer v katerega od vrtcev, ki prakticirajo kratko uvajanje otroka (npr. 2 urnega) in bodi tam, ma kje, še pol ure ti ne bo treba biti. groza. verjemi. otroci so prestrašeni, jokajo, hlipajo, kličejo za mamami, v očkih pa taka groza, da se je ne zna popisat. in ja, saj vzgojiteljice se ukvarjajo z njimi, a... vseh 18 ne morejo imeti v naročju, kajne? vseh 18 ne morejo tolažiti, kajne? in tako je en v naročju, drugi pa po kotih, ali na vratih, ki se ne dajo odpret, ker imajo verigo gor. strah? večji kot si lahko ti ali jaz kadarkoli predstavljava. ker midve že znava razumsko razmišljati, oni pa razmišljajo le s čustvi (kako se počutim...). da pa se 3 letnik nekaj zapomni, 2 letnik pa ne? koliko spominov pa imaš ti, ko si bila stara 2 leti. jaz prav nobenega, medtem ko se iz 3 let že kar nekaj spomnim. poleg tega, pa niso samo zavedni spomini, so tudi nezavedni in ti... vsaj po mnenju večine psihoterapevtov igrajo precej večjo vlogo kot zavedni. kar pomeni, da tudi 14 dnevni jok na začetku vrtca nekje gotovo ostane in verjetno ne občemi le tam, ampak dejavno vpliva tudi na naša poznejša doživljanja in ravnanja.
2. tako kot otrok pri 3 letih razume več govora, tako kot je zmožen rešiti večje intelektualne probleme, tako kot je že bolj "razumen", tako mislim, da je tudi čustveno zrelejši od 2-letnika. In to pomeni, da je že bolj samostojnen, da je bolj samozavesten, da se bolje znajde v novih prostorih, med novimi ljudmi, med novimi stvarmi. Gotovo se lahko strinjamo, da je vsega tega "razumevanja" z leti vse več - vsaj moralo bi bili, če je vse v redu.
So pa seveda izjeme med otroci, ki so že pri 1 letu lahko povsem brez težav v neznanih okoljih in jim zato tudi vrtci ne delajo težav, a vseeno menim, da je otrokov prostor prvih treh let pri starših doma. Tako je vedno bilo v preteklosti, šele v sodobnem svetu se gremo novotarije, ko otroke dajemo stran od sebe in jih ne vzgajamo sami, ampak vse kdo drug. In vem, nimamo zares izbire, v službe moramo hoditi za preživetje, a če ima kdo na voljo drugo opcijo, pa mislim, da jo je smisleno takoj zagrabit. Pri tem mi pritrjujuje tudi vsa storkovna literatura zadnjih let o razvojni psihologiji, tako, da če ne verjamete meni, si lahko prebereš tudi tam.
roberta
|
Natisni
