kofetek2010
|
končno ena, ki ti lahko iz lastnih izkušenj pove... 
Naš mulc je tud imela takšne izpade (da ne bomo imeli dojenčka, da bo on kr šel od doma, pa da mu bo vrat zavil in ga poslal k angelčkom na oblačke,... - vse to v starosti od 5-7 let), potem smo idejo o dojenčku opustili in pri njegovi starosti 8.let ponovno začeli razmišljat.
Lepo sem se vsedla z njim in sva se pogovorila o vsem... da ga bova z atijem imela še vedno enako rada, da se ne bo za njega nič spremenilo na slabše ampak samo na boljše (proti koncu nosečnosti in ko sem bila v porodniški sem hodila po njega v šolo takoj po pouku),... - in potem je napočil trenutek, ko je test pokazal dve črtici... mulčeva reakcija je bila, da sigurno ni moj test, da si zmišljujem, da to že ni res... 
Že na prvem pregledu pri G sem dobila slikico, ki je dokazovala, da je vse res. Na vse nadaljenje preglede je hodil z mano in bil vedno bolj navdušen. Skupaj sva hodila nakupovat za dojenčka, tud on je izbral nekaj stvari. Najbolj me je pa ganil, ko se je enkrat kar na lepem odločil, da bo on za tamalo, sam s svojim denarjem, kupil škorenjčke. 
Zaupal mi je tudi, da se boji, da se mu bodo sošolci posmehovali zaradi dojenčka... Takoj, ko je bila tamala tolk velika, da je lahko šla ven, sva šli v šolo, da sva se pokazali sošolcem in sošolkam. Tamalo so vsi ful lepo sprejeli in je postala prava ljubljenka razreda.
Opazila sem, da mu je ful velik pomenilo, da sva mu zaupala, da je lahko sam nekaj časa čuval tamalo (npr. skupaj sta ležala v postelji in se je pogovarjal z njo, jo božal in lupčkal).
Sedaj po 15,5 mesecih ti lahko rečem samo še to, da je naš mulc tak brat kot bi si ga želela vsaka sestra.
Imamo razliko točno 9.let in je super.
Če te še kaj zanima, pa me vprašaj.
|
Natisni
Ej punce, hvala vam, sploh zadnji (jest ne vidm imen??), mi je že lažje. Točno tako, kot je opisala zadnja, čutim, se dogaja in upam, da bo nadaljevanje takšno, kot si opisala. Ne upam, VEM, DA BO. 
